Ob križišču za vas Prelože v Lokvi na Krasu stoji manjša družinska hiša v kraškem stilu s št. 187. Vanjo sta se pred časom iz Ljubljane priselila zakonca Franci in Bernarda Zabukovec. Bernarda je prapravnukinja Prešernove prijateljice Mince Miklavčičeve, strežnice v kranjski gostilni »Pri Stari pošti«.
Njen mož Franc Prohinar je po naključju v Kamniku postal delovodja pri drugi pesnikovi ljubezni Jerici Podbojevi, hčerki lastnice ljubljanske gostilne »V peklu«, poročene z bogatim angleškim tovarnarjem Davidom Molinejem. Po njeni smrti je njuno kamniško posest s hišo vred tudi odkupil. Od predmetov, ki so bili nekoč v osebni Jeričini lasti, smo lahko v Lokvi videli lepo rezljano staro skrinjo iz leta 1773, na njej pa medeninasto oljenko na tri stenje. Dolgo je bil v družinski lasti tudi Jeričin molitvenik, ki so ga potem podarili nekemu duhovniku. Spomine na velikega slovenskega pesnika spodbuja tudi hišna slika, Prešernov portret, delo akademskega slikarja Andreja Pavliča. Bernardina stara mati Angela in mati Milica sta bili prešernoslovcem dragocen vir informacij o pesniku. Družina še vedno hrani pisma Toma Zupana iz gorenjskega Nakla, duhovnika in prvega raziskovalca Prešernovega življenja, ki je obe gospodinjini prednici spodbujal, naj literarnim zgodovinarjem posredujeta čim več spominov nanj. Na ta način je bilo iztrganih pozabi tudi nekaj verzov, ki jih je Prešeren ob raznih priložnostih stresel kar iz rokava. Tako je Jerici namesto poročnega darila poklonil naslednje vrstice:
Sonce se skriva,
videt ga ni,
ker se peklenska
Jer’ca moži
Bernardovi prababici Minci pa je prijateljsko razpoloženi pesnik kar na gostilniški prtiček zapisal:
Prebredel bi vodo,
preplaval morje,
prehodil bi goro
za tvoje srce
Potem ko si je tudi ona izbrala varnejši zakonski pristan z drugim, pa ji je zaželel:
Dekle, na obrazu
ti rož’ce cveto,
srečen bo oni,
ki trgal jih bo
Podbojeva Jerica je bila skupaj z možem Davidom Molinejem v Kamniku lastnica barvarne tekstila. Bila je ena od mnogih žensk, ki so poznale našega velikega pesnika, le da ga nikoli ni zares pozabila. Njen zakon je ostal brez otrok, pa tudi srečen ni bil. Po ženini smrti se je David Moline vrnil v Anglijo, posle pa je prevzel Bernardin prapraded Franc Prohinar. Med meščani se je hitro uveljavil. Že pred letom 1880 je imel preko 30 goldinarjev letnega davka, najdemo pa ga tudi med mestnimi odborniki. Veliko poslopje Molinejevih še vedno stoji, na fasadi je še vedno videti stilizirane inicialke WM (gre za začetnici imena Davidovega očeta Williama Molineja, ki je tovarno postavil), okolica pa je že zelo pozidana. Prostora za sušenje obarvanega blaga, ki so ga nekoč potrebovali, seveda že dolgo ni več. Jeričina skrinja je bila leta 2015 ponujena v odkup Prešernovi muzejski hiši v Kranju, ki pa ustreznega zneska ni zmogla. Na koncu je bila prodana kot darilo mladi etnologinji za uspešno opravljeno diplomo. Še vedno pa ostaja v Lokvi.
