Zemljevid  

S čim so se vozili k poroki in na kateri dan so bile.

Preberi več

Draga Koren: Poroke so bile vedno nekaj imenitnega. Redko kdo se je pripeljal z avtomobilom do cerkve, raje s kočijo. Mi otroci smo letali za njimi. Navada je bila, da je ženin metal drobiž, mi pa smo se za tistim drobižem »pudlal«. Važna je bila tudi »šranga«, da je ženin nevesto dobil, je moral nekaj plačat.

Marjan Markič: Poroke so bile takšne, kot si je kdo lahko privoščil. Lahko so se peljali s taksijem ali naročili »fijakarja«, sicer pa so šli kar peš. Po vojni se je glavnina poroke opravila na občini. Kdor je šel še v cerkev, je tam počakal na župnika pred oltarjem, ki je mladoporočencema navil štolo okrog rok, naredil križ, pokadil s kadilom, poškropil z »žegnano« vodo, čestital, potem pa domov. Tam so imeli dobro kosilo, potem pa je bilo že treba poprijeti za delo. Veliko se jih je poročalo na ponedeljek, kar se mi je zdelo čudno. Kot sem slišal od starejših so tudi sicer včasih veliko praznovali na ponedeljek. Kasneje, v mojem otroštvu se to preseli na soboto. Spomnim se »šrang«, posebno tiste, ki smo jo pripravili za Jelka Hladnika. Jaz sem sestavil daljšo pesnitev. Naredili smo veliko gnezdo, v katerem sta bila dva fanta, oblečena v stare gasilske uniforme. Naokrog pa smo škropili s sipon steklenicami.

Fotogalerija

Lokacija

Prikaži lokacijo

Informacije

Kategorije

etnologija

Avtor besedila

Nejc Perko

Kontaktne osebe

Nejc Perko

Ključne besede

20. stoletje, Tržič, PRAZNOVANJE

Datum objave

03.10.2016 20:22

Zadnja sprememba

03.10.2016 19:39

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam