Zemljevid  

Gregorjevo nekoč in danes

Avtorica prvouvrščene zgodbe je Ivana Jana Cvirn.

 

Preberi več

V naše kraje že v začetku marca prav počasi prihaja pomlad. S toplimi žarki želi pregnati mrzlo

zimo, a ta se ji vztrajno upira vse do sredine marca ali še dlje. Ko se prve znanilke pomladi izvijejo iz mrzlega objema zemlje in zaslišim še prijetno žvrgolenje ptic, ki se »ženijo«, se zavem, da je blizu pomladni praznik Gregorjevo. Tudi mene preveva pomladno razpoloženje. Obudi se mi spomin na hišice iz lepenke, v katerih so gorele svečke. Te hišice smo otroci zvečer pred praznikom sv. Gregorja spuščali po reki Bistrici.

V Tržiču, mojem rojstnem kraju, živi že stoletja na praznik Gregorjevo star običaj. V preteklosti se je po starem koledarju pomlad pričela 12. marca, ko goduje sv. Gregor. Takrat se dan prične daljšati. Tega so bili veseli vsi rokodelci, posebno še čevljarski pomočniki in vajenci. Ni bilo več treba šivati čevljev ob »leščerbi« petrolejki, kot se je dogajalo vso zimo.

Oče, ki je bil izučen čevljar, nam je otrokom rad pripovedoval doživljaje iz svoje mladosti. Tako sem zvedela iz prve roke, kakšni so bili začetki starega običaja na Gregorjevo.  

V času očetovega vajeništva, okoli leta 1920, je bilo v Tržiču kar nekaj čevljarskih delavnic. Bile so v ozkih ulicah starega dela mesta v pritličju stavbe ali v kletnih prostorih. Prostor je bil majhen in temačen, saj je imel po navadi le eno okno v steni, drugo pa na vratih, ki so direktno vodila na ulico. V taki delavnici je oče opravljal vajeništvo še z dvema sodelavcema. Mojster čevljar je stanoval nad delavnico, bil je lastnik hiše in delavnice. Tiste čase so izdelovali čevlje ročno in naročil je bilo veliko. Delali so cele dneve, le na nedeljo, »gospodov dan«, so bili prosti. Plačilo je bilo skromno, saj so bili le nevedni vajenci, kot jim je pravil mojster. Oče mi je povedal, da je bil mojster po srcu sicer dober človek, le revščine se je bal, tako kot vsi v tistem povojnem času. Kraljevina SHS ni bila radodaren gospodar. Spomni se, da se je v vajeniški dobi najedel največ fižola, kruh je bil redko na mizi. Delavnik je trajal od jutra do večera in pozimi vse dni ob svetilkah. To so bile posebne čevljarske luči na »gavge«, kot so jih imenovali po domače. Na posebnem visokem lesenem podstavku z ogrodjem je stala petrolejka, okoli nje pa so bile privezane po tri steklene bučke z vodo. Te so povečale svetlobo in jo po želji usmerjale. 

Pri svojem delu so uporabljali lepilo, rekli so mu »lim« in čevljarski pop, pa tudi smolo, s katero so namazali dreto, da so dobili močno nit za šivanje usnja. Tako ni čudno, da so vse to uporabili tudi pri posebnem dogodku, ki je nastopil nekaj dni pred Gregorjevim. Zvedeli so, da bodo pomočniki in starejši vajenci iz drugih čevljarskih delavnic na predvečer praznika metali z zgor-njega mostu v vodo goreče butarice in košare narejene iz oblancev in dračja. Tam dela reka Bistrica ovinek in ima brzice. Govorili so, da bodo »metal vuč u vodo«, da jim potem ne bo več  treba delati ob petrolejkah, saj se dan že daljša. Da gre za zelo star običaj, je očetu zvečer pojasnila  mama in ga vsi mojstri verno spoštujejo. Zato so korajžno poprosili svojega mojstra, da jim je dovolil kar med delom narediti nekaj, kar bi lahko tudi oni vrgli z mostu v vodo. Mojstru se je imenitno zdelo, da bodo tudi njegovi sodelovali pri tem običaju. Vse je prevzel tekmovalni duh. Vsak je prinesel nekaj oblancev, žaganje, suho travo in vse skupaj so zlepili, oče je rekel »zapopali«, in  položili v košaro »cambuh«. Naskrivaj, da ne bi opazil mojster, so na dno košare položili koščke odpadlega usnja, da se ne bi prehitro potopila, na vrh pa položili nekaj smole, da bi dalj časa gorelo. To je bila že skrivnost, ki jo niso nikomur zaupali. 

Bližal se je večer pred Gregorjevim, a tistega leta je pomlad zamujala in zelo se je ohladilo. Sneg, ki je še ležal naokrog, je znova pomrznil, tudi ob reki Bistrici. Proti večeru so se čevljarski vajenci  in pomočniki zbrali na mostu in začeli metati goreče bakle, ki so prijetno grele premrle prste in glasno zacvrčale, ko so priletele v vodo ali na led, ki je obdajal strugo. Očetu ter kolegoma je bilo škoda, da bi se ves njihov trud tako neslavno končal. Želeli so svoj čolniček položiti v vodo, da bi goreč zaplaval po njej. Zato so se zmenili, da se bodo spustili dol k reki po stopnicah, ki so bile vklesane v kamnito ograjo, malo niže od mostu. Bile pa so poledenele in niso si upali hoditi po njih. Oče, ki je stanoval najbližje od ostalih dveh, je odšel domov po plezalno vrv. Spustili so se dol do struge kar čez visoko kamnito ograjo. Pomagali so nekateri domačini. Ob vodi je bilo ledeno in nevarno. Zmočili so si noge, a so uspeli prižgati in splaviti svojo umetnijo. Goreči čolniček je zaplaval po reki navzdol proti spodnjemu mostu, ki leži na začetku mestnega trga. Ni se takoj potopil in tudi pogorel ni tako hitro, na veselje vseh gledalcev in jezo ostalih sodelujočih vajencev. Mojster je bil ponosen na vse tri svoje, a kakšnega priboljška razen pohvale, niso dobili. Celo malo se je hudoval, ker so bili nekaj dni vsi trije prehlajeni in za nobeno rabo. Iz nosu jim je žalostno kapljalo na usnje, ki so ga šivali. Oče je rekel, da so tako kupcu krstili novo obuvalo.

Minevala so desetletja, a starodavni običaj na Gregorjevo se je v Tržiču ohranil vse do današnjih dni. Že do druge svetovne vojne so bili čolnički s prižganimi svečami, rekli so jim »ladice«, zelo izvirne oblike in imeli so razne dodatke. Jugoslovanska oblast pa ni imela pravega posluha za take verske stvari. Praznovanje s spuščanjem ladjic po Bistrici bi skoraj zamrlo. Toda tradicija je šla svojo pot in tržiška mladina je vsako leto znova spuščala ladjice s hišicami po vodi. To smo bili mi, nekateri šolarji višjih razredov osnovne šole. Prosili smo učitelja tehniškega pouka, da je dovolil fantom izdelati iz lepenke lepe hišice, različnih oblik, takšne kot so bile v resnici okoli nas. Rad je pomagal pri izdelavi, še lepenko smo dobili v šoli. Dekleta, ki smo dobro risale in barvale, smo hišice tudi pobarvale. Na predvečer Gregorjevega so te hišice s prižgano svečko že plavale po vodi. Nekaj pogumnih sošolcev, doma iz starega dela Tržiča, je spuščalo ladjice s hišicami, sošolke, ki smo sodelovale pri izdelavi, in veliko gledalcev, pa smo stali na mostu. Hvalili ali kritizirali smo plavajoče izdelke, obenem pa se bali, da se kdo ne utopi. Saj to ni bil »hec«.  

Stoletja star običaj na Gregorjevo se je v Tržiču ohranil do današnjih dni in gotovo ne bo izumrl, saj za njegovo ohranitev skrbi veliko ljudi v občini, v turističnem društvu, v šolah in tudi malčki v vrtcu pridno izdelujejo hišice. Danes, v dobi računalnikov, si spuščanje »gregorčkov« kot se imenujejo plavajoče hišice, lahko ogledamo kar preko interneta. In televizija tudi ne pozabi na njih. Najlepše in najbolj domiselno izdelane hišice razstavijo. Praznovanje se odvija pod imenom »Vuč u vodo« in se dogaja pod istim mostom kot nekoč.

Gregorčke spuščajo tudi po nekaterih drugih krajih Gorenjske in po Gradaščici. Tudi Nemčija, Švica, Češka in Francija poznajo ta običaj in tržiški spada med najstarejše. 

Mogoče pa so za vse hišice z lučkami, ki so splavale po Tržiški Bistrici na Gregorjevo, krivi prav trije čevljarski vajenci, ki so pred sto leti s svojo idejo gorečega plavajočega čolnička nevede pripomogli ohraniti ta stari običaj v taki obliki.

Lokacija

Informacije

Avtor besedila

Ivana Jana Cvirn

Kontaktne osebe

Anja Frković Tršan

Ključne besede

NATEČAJI

Datum objave

28.06.2019 11:45

Zadnja sprememba

28.06.2019 11:05

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam