„Bila sva menda v prvi šoli, (to je že davno), ko sta se najini duši zbližali in je nastopila trdna vez, ki naj naju veže za vedno. Najine misli so frfotale do nedoglednih višav in se niso mogle prilagoditi realnosti. Zatopila sva se v mehke glasove strun violine, ki so nas popeljali v bajno deželo romantike in prelestnih sanj“ (Jarc, 1916a).
Leta 1913 se je takrat štirinajstletni Božidar Jakac preselil iz Novega mesta v Idrijo. Po začetnem dopisovanju posvečenem predvsem fiziki, sta se leta 1916 opredelila za poezijo oziroma slikanje. 17. marca 1916 Jarc zapiše:
„Spoznal sem, da je vendar najvišje po katerem stremim jaz, to troje: poezija, slikarstvo, glasba. To so tri najvišje, rekel bi glavne umetnosti“ (Jarc, 1916b). Jakac 9. maja 1916 odgovori (Jakac, 2016): „Kakor vidim iz Tvojega pisma, sva si po mišljenju zelo sorodna, tudi meni je najvišje za katerem stremim slikarstvo, poezija in glasba. V teh treh umetnostih najdeš vse, kar ublaži srce in dušo. Seveda jaz stremim posebno za slikarstvom, ter da bi dosegel umetniško višino.“
Po letu 1917, ko je bil Jakac vpoklican v vojsko, so pisma zamenjale dopisnice. Njuna kratka sporočila nihajo v razpoloženju in mislih, od upanja do brezupa.
„Toda ta pomlad, to novo življenje je le navidezno. V resnici vlada pa še vedno tema in noč. Življenje prisiljeno k krvavim idealom. Hočejo te odtrgati in odstraniti od pravega bisera za katerim stremimo. Toda le spomini na te mi daje moč v tem boju“ (Jakac, 1917).
Po koncu vojne je Jarc odšel na študij v Ljubljano in Jakac v Prago. Ponovno si pišeta pisma, v katerih se navdušujeta nad določenimi umetniškimi stvaritvami, idejami, literaturo, ki jo prebirata, o vzorih, političnih razmerah, javnih objavah in razstavljanju ter predvsem o njunem lastnem ustvarjanju.
„Zadnje čase se je v meni zvršil bistven preobrat. Otresel sem se vpliva zunanjosti s tem vpliva romantike sploh pretekle umetnosti. Spoznal sem poezijo barve spoznal pravi impresionizem“ (Jakac, 1918).
Vse pogosteje omenjata literata Antona Podbevška in likovnika Ivana Čarga, vrednotne, idejne in slogovne razlike med njimi in njihov medsebojni odnos.
6. marca 1919 piše Jakac o portretu sestre Pepine (Jakac, 1919):
„Sedaj delam na mojem največjem delu, ki bo „chef d’oeuvre“ moje mladostne dobe. Študiram sfingo ženskega obraza!! ….. Več drugič!“
Podobno je Jarc zapisal o svoji pesmi Skrivnostni romar. Le-to je v svojem obdobju ustvarjalne tišine in ljubezenske blaženosti prebral na literarnem večeru 26. septembra 1920 v novomeškem Narodnem domu.
