Besenghijeva palača, Izola

Palača Besenghi degli Ughi je bila sezidana med letoma 1775 in 1780 ter je najimenitnejši sklepni člen v verigi baročnih palač, ki ji sledimo ob naši obali. Pročelje palače razkriva tipično baročno zgrajenost s simetrično kompozicijo arhitektonskih prvin in krepko poudarjeno osjo, ki jo označujejo zunanje stopnišče, polkrožni arhitravirani portal z moško glavo v temenu, nato balkon s podobnim portalom kot v pritličju in slednjič štukaturni dekorativni okras. Mikavnost tega spomenika ni le v dognani arhitekturni zgradbi sami, marveč tudi v zgovornosti in pestrosti detajla. Vrzimo pogled samo na prvine, razvrščene v osi fasade, pa bomo videli, s kakšno kaligrafsko natančnostjo so obdelane. Razmeroma togi in umirjeni videz arhitekture pročelja poživljajo smiselno vključeni dekorativni elementi. Gre namreč za imenitne beneške kovane mreže pritličnih oken, ki živijo polno plastično življenje in ki skupaj z balkonom prvega nadstropja s podobno kovano balkonsko ograjo oblikujejo svojevrstne slikovite učinke. Drugi element, ki podpira slikovitost pročelja, so rokokojski štukaturni okrasi v sivem ometu. Razvrščeni so po poljih nad in pod pravokotnimi okni obeh nadstropij. Posebno mikaven je okras nad arhitravom balkonskega portala, ki se z volutastimi razvejanimi sklepi ter s strešico v obliki rahlo izboklega arhitrava s školjko namesto sklepnika smiselno vključuje v osnovno kompozicijsko shemo pročelja. Štukaturni okras nosi vse značilnosti dobe, v kateri je nastal: lahkotnost, razgibanost in neki filigranski prizvok, ki izvrstno korespondira s plastičnim bogastvom kovanih okenskih mrež. Z enako skrbjo so izklesani stebriči balustrade zunanjega stopnišča. Oblikovne značilnosti pročelja odsevajo tudi na stranski fasadi ob Giordanovi ulici. Tako vidimo okenske mreže iz kovanega železa v pritličju in štukaturne okraske v nadstropjih, le da je v tem primeru izvedba precej skromnejša. (Bernik, 1968) Lev v vogalu palače je iz 13. stoletja in so ga sem prinesli kasneje. (Simič, 1997)
Isto, kar smo ugotovili za zunanjost, velja tudi za notranjost palače, ki pomeni na obravnavanem območju dokončno stopnjo razvoja baročne palače, saj jo preveva zgradba, za katero je značilna do kraja smotrna prečiščenost in jasnost  prostorske razmeščenosti. Iz atrija vstopimo v stopniščni prostor, ki z ravnim potekom stopnišča strnjuje navpične komunikacije. Vstop v slavnostno dvorano se odpira s polkrožnim portalom sredi nadstropnega podesta. Dvorana sega s svojo višino v drugo nadstropje, ki ga nakazuje galerija, ki obkroža celotni prostor. Če smo ugotovili izjemnost palače Besenghi degli Ughi v obilici dekorativnih elementov na zunanjščini, moramo to izjemnost še bolj poudariti za notranjost. Skorajda ni prostora, ki ne bi bil opremljen s štukaturnimi okrasi, srečujemo jih v atriju, stopnišču, še posebej bogato v stopniščnem zrcalnem sklepu, salonih in seveda v slavnostni dvorani. (Bernik, 1968) V palači je ohranjena in urejena knjižnica družine Besenghi z okoli 3000 knjigami in nekaj rokopisi iz 16.-18. stoletja. (Simič, 1997)

 

Pripravila Damjana Špik

Vir:
1. BERNIK, S. (1968). Organizem slovenskih obmorskih mest : Koper, Izola, Piran. Ljubljana: Mladinska knjiga ; Piran: Medobčinski zavod za spomeniško varstvo

2. SIMIČ, S. (1997). Izola = Isola. Ljubljana : IKI – Institut za komunikacije in informatiko