Bernardin je obmorsko letovišče med Piranom in Portorožem, kjer se nahajajo hotelski kompleks in zvonik ter ruševine samostana.
Na območju Bernardina pa vse do Lucije so bile že v rimskem času njive in nasadi sadnega drevja, predvsem pa oljk in trt zaradi zavetne prisojne lege. Poselitev je bila redka, sestavljale so jo redke kmečke hiše, ville rustice. V rimskem času je bilo v bližini Bernardina tudi pristanišče.
Ruralno okolje se je spremenilo šele v 15. stoletju, ko je sv. Janez Kapistran (Giovanni da Capistrano), redovni reformator in pridigar, postavil temelje za gradnjo frančiškanskega samostana sv. Bernardina. Leta 1451 se je na poti s Češke v boj proti Turkom ustavil v Piranu. Takrat je menda s svojo pridigo v Piranu tako navdušil Pirančane, da so ga prosili za samostan in cerkev izven piranskega obzidja, posvečeno sv. Bernardinu Sienskemu.
Cerkev je bila koničasto usločena, zvonik pa v beneškem stilu. Samostan je bil srednje velikosti in je vključeval dormitorij (spalnice), delavnice, klavzurne celice, okoli njega pa so bili vrtovi in bori, ki naj bi jih posadil sam Janez Kapistran. Ob cerkvi je stala kapela sv. Marije, posvečena leta 1490. Škof Naldini piše, da je bila cerkev velika in z mnogimi pomembnimi likovnimi deli, oltarno sliko Marija z otrokom in sv. Bernardinom je naslikal Alvis Vivarini starejši leta 1489. Stropne slike glavne ladje je naslikal beneški slikar Antonio Rebolo v letih 1743–1745. Podporni loki za zaščito hriba so bili zgrajeni šele okoli leta 1750, do takrat pa je morje izpodjedalo fliš.
Po propadu Beneške republike je ozemlje pripadlo Avstriji s krajšim premorom, ko so območje zasedli Francozi. Ti so leta 1806 samostan ukinili, menihi pa so se preselili v samostan sv. Ane v Kopru. Knjige iz knjižnice so bile prenesene v goriško semenišče, lesen pozlačen triptih iz 15. stoletja pa v cerkev sv. Justa v Trstu. Od 1830 je poslopje uporabljala avstrijska vojska kot trdnjavo za varovanje zaliva, kasneje pa je bilo v rabi kot carinska in davčna uprava.
Od objektov je danes ostal cel le še 26,12 m visok zvonik in ruševine prezbiterija, oba obdana s hotelskimi objekti. Prvi turistični objekti na Bernardinu so bili zgrajeni konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja. Najbolj znan turistični objekt je bil Casa Rossa, Rdeča hiša, zgrajen v drugi polovici 19. stoletja, kakor tudi hotel Casa Verde (Zelena hiša). Hotel Casa rossa je bil po prvi vojni porušen, na njegovem mestu so zgradili novega z istim imenom.
Sredi 19. stoletja so na Bernardinu delovale tri ladjedelnice, ki so jih preselili iz utesnjenega Pirana, nekaj let pred prvo svetovno vojno pa tudi manjša termocentrala za pogon trolejbusa.
Med vojnama je bila na Bernardinu ob hidroletalskih hangarjih pilotska šola Allievi, ustanovljena leta 1923, in bila skupno z letališčem na morju drugi največji hidroavionski vojaški kompleks v Italiji, delovala je do kapitulacije Italije leta 1943, Nemci so jo razstrelili po umiku leta 1945.
Letalska družba SISA (Società Italiana Servizi Aeronautici) je bila na lokaciji pred današnjim jadralnim klubom na Bernardinu. Vzdrževala je med vojnama stalno turistično povezavo med Trstom, Gradežem, Benetkami, Pavio in Torinom.
Po drugi svetovni vojni se Sv. Bernardin preimenuje v Bernardin, nekaj časa na njegovem območju deluje ena prvih central na sončno energijo.
Današnji turistični kompleks Bernardin je bil zgrajen leta 1974 na mestu nekdanje ladjedelnice 2. oktober, ki so jo takrat preselili v Izolo. Danes je turizem glavna dejavnost na Bernardinu, na preteklost pa spominjajo zvonik in nekaj ruševin cerkve.
Literatura
Pucer, A. (2005). Popotovanje po Slovenski Istri. Libris.
Simič, S. (2000). Piran na robovih stoletij. Institut za komunikacije in informatiko.
Žitko, D. in Simič, S. (1996). Portorož = Portorose. IKI – Institut za komunikacije in informatiko.















































