Evgen Car, gledališki in filmski igralec ter pisec, se je rodil 24. maja 1944 v Dobrovniku. Večino poklicnega življenja je preživel na slovenskih gledaliških odrih, najdlje v Mestnem gledališču ljubljanskem, vendar je ostal tesno povezan s Prekmurjem. Dobrovnik, domača govorica, kmečki svet in dvojezično okolje ob Muri se vračajo tudi v njegovih avtorskih delih. Car ni le igralec, ki je iz Prekmurja odšel v slovensko gledališče. Je tudi ustvarjalec, ki je del domačega okolja prinesel na oder, v knjige in v javni spomin.
Otroštvo, šolanje in začetek igralske poti
Otroštvo je preživel v Dobrovniku. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, nižjo gimnazijo v Lendavi, višjo gimnazijo pa v Murski Soboti. Po maturi je v Ljubljani študiral dramsko igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.
Po študiju je začel igralsko pot v Slovenskem narodnem gledališču Drama Maribor. Tam je deloval do konca sedemdesetih let. Leta 1980 je postal član Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je ostal do upokojitve. Po upokojitvi se od gledališča ni povsem poslovil, saj je še naprej sodeloval z različnimi slovenskimi gledališči.
Že zgodaj se je pokazalo, da ga zanimajo izraziti človeški značaji. Njegove vloge niso temeljile na zunanjem učinku, ampak na natančnem opazovanju človeka, njegovega govora, drže in notranje zadrege.
Gledališče in film
Evgen Car je v gledališču ustvaril obsežen opus. Prepoznaven je bil zlasti po komičnih in tragikomičnih vlogah. Njegova komika ni bila glasna ali lahkotna. Pogosto je izhajala iz značaja lika, iz njegove življenjske izkušnje in iz položaja, v katerem se je znašel. Tudi manjše vloge je znal oblikovati tako, da so ostale v spominu.
V Mestnem gledališču ljubljanskem je nastopal v klasičnem, sodobnem in slovenskem repertoarju. Igral je tudi v filmih in televizijskih delih. Pred kamero je svojo odrsko izkušnjo prilagodil bolj zadržani filmski govorici. Za vlogo v kratkem filmu Vučko je prejel Vesno za najboljšo moško vlogo.
Poredušov Janoš
Za prekmurski prostor ima posebno mesto Carjeva monodrama Poredušov Janoš. V njej je prekmurska govorica postavljena v središče odrskega dogajanja. Delo ni pomembno samo zaradi jezika, ampak tudi zaradi načina, kako v njem spregovori človek iz domačega okolja.
Poredušov Janoš ne uporablja prekmurščine kot okrasa. Govor je nosilec zgodbe, humorja, spomina in bolečine. S tem je Car pokazal, da je domača govorica lahko polnovreden gledališki jezik.
Monodrama je bila uprizarjana na različnih odrih, izšla je tudi v knjižni obliki. Za domoznanski pogled je eno ključnih Carjevih del, saj v njem prekmurski človek ne nastopa kot folklorna posebnost, ampak kot osrednji nosilec gledališke pripovedi.
Carjevo pisanje
Carjevo avtorsko delo je tesno povezano z njegovim igralskim svetom, vendar ni le dodatek k njemu. V njegovih besedilih se pojavljajo domači kraj, zemlja, staranje, spomin, družina, kmečki svet in izginjanje starega življenjskega reda.
Drama Štrki umirajo govori o svetu, ki se spreminja in počasi izginja. V ospredju je človek, navezan na zemljo in na način življenja, ki ga mlajši rodovi ne sprejemajo več na enak način. Delo je izšlo tudi v madžarskem prevodu z naslovom A gólyák is elpusztulnak (Tudi štorklje umirajo).
Leta 2003 je izšla pesniška zbirka Színes paraszt. Elégia (Pisani kmet. Elegija). Knjiga sodi v madžarski jezikovni prostor, vsebinsko pa ostaja povezana s panonsko pokrajino, kmečkim svetom in občutkom minljivosti.
Leta 2019 je Car objavil avtobiografijo Moja zgodba: samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi. V njej piše o gledališču, družini, otroštvu, ljudeh, ki jih je srečeval, in o poklicu, ki za sabo pogosto ne pušča trajnih sledi. Leta 2020 je knjiga v prevodu Lajosa Benceja izšla tudi v madžarščini pod naslovom Életem regénye: csak a hülye hiszi, hogy őt mindenki szereti (Roman mojega življenja: samo bedak verjame, da ga imajo vsi radi). Leta 2023 je izšla še kot zvočna knjiga.
Leta 2024 je izšla knjiga Pojavimo se in poniknemo kot boža doga. Že naslov kaže, da se Car tudi v poznejšem obdobju vrača k domači govorici in podobam, ki izvirajo iz prekmurskega sveta.
V madžarskem kulturnem prostoru
Evgen Car je navzoč tudi v madžarskem kulturnem prostoru Prekmurja oziroma Muravidéka. V madžarskih objavah se njegovo ime pojavlja tudi v obliki Cár Jenő, v biografskih virih pa sta zapisani obliki Car Jenő oziroma Jenő Car.
Ta imenska dvojnost je pri njem razumljiva. Dobrovnik je dvojezično okolje, Carjevo delo pa se pojavlja v slovenskem in madžarskem jeziku. Njegova drama Štrki umirajo je bila prevedena v madžarščino, avtobiografija Moja zgodba je izšla tudi kot Életem regénye, pesniška zbirka Színes paraszt. Elégia pa je izšla v madžarskem jeziku.
Zato Car v tem prostoru ni navzoč samo kot slovenski igralec, temveč tudi kot avtor, katerega delo pripada širši kulturni dediščini območja ob Muri.
Dobrovnik
Car je večino poklicne poti preživel zunaj domačega kraja, vendar se je v Dobrovnik redno vračal. Z domačim okoljem ga je povezovalo tudi vinogradništvo v Dobrovniških goricah. V pogovorih je večkrat poudarjeno, da mu je delo v vinogradu pomenilo protiutež gledališkemu življenju.
Dobrovnik pri njem ni samo rojstni kraj. Je prostor jezika, spominov in značajev, iz katerih je črpal tudi kot pisec. Zato ga domače okolje razume ne le kot znanega rojaka, ampak kot ustvarjalca, ki je del svojega prostora prenesel v slovensko gledališče, film in literaturo.
Za domoznansko obravnavo je to bistveno. Evgen Car je primer umetnika, ki je iz regionalnega prostora stopil v širši slovenski kulturni prostor, ne da bi pri tem izgubil stik z domačim svetom.
Priznanja
Za svoje delo je prejel več pomembnih priznanj. Med njimi so nagrada Prešernovega sklada, Dnevnikova nagrada za umetniški dosežek za najboljšega igralca MGL v sezoni 1994/95, Vesna za najboljšo moško vlogo v kratkem filmu Vučko ter Igralsko priznanje ZDUS za življenjsko delo – odličje Marija Vera. Leta 1991 je bil izbran za Prekmurca leta, Občina Dobrovnik pa ga je imenovala za častnega občana.
S podobo Evgena Cara so povezani gledališče, film, prekmurska govorica, pisanje, Dobrovnik in vinograd. Prav ta preplet javnega in domačega daje njegovemu delu posebno mesto v domoznanski predstavitvi Prekmurja.
