Celje je v času Avstro-Ogrske monarhije slovelo kot prijetno letoviško mestece, ki so ga radi obiskovali zlasti Dunajčani in Gradčani. Poleg bogate zgodovinske dediščine in okoliških naravnih lepot so obiskovalce vanj privabljale tudi znamenite »Savinjske kopele« – mestna rečna kopališča ob Savinji. V njih so v vročih poletnih dneh domačini in tuji gostje radi iskali osvežitev v takrat še kristalno čisti Savinji. Reki so pripisovali celo zdravilne lastnosti, primerljive terapevtskim učinkom termalne vode v dobrnskih ali laških toplicah. Temperatura vode je imela poleti navadno okoli 20 °C, v bolj vročih dneh je na nekaterih mestih dosegla celo 24 °C.
Prva urejena plačljiva kopališča s kopališkim mojstrom so ob reki zrasla v 70. letih 19. stoletja. Tedanja družbena morala je zahtevala strogo ločevanje obiskovalcev, zato so obstajala ločena kopališča za moške in ženske (in otroke). Poleg spolne pa je kopališča zaznamovala tudi narodnostna ločitev. Zaradi takratnih ostrih mednacionalnih napetosti v mestu so se kopališča delila še na slovenska in nemška.
V času Kraljevine Jugoslavije so začela ta kopališča zamirati. K temu je pomembno prispevala industrializacija v višje ležečih krajih, ki je povzročala vedno večjo onesnaženost vode, kar je kopalce seveda motilo. Svoje so dodale še pogoste poplave, ki so uničevale kopališke objekte, in regulacija Savinje, ki je na območju Celja do danes močno spremenila podobo reke in v spodnjem delu od cestnega mostu, ki vodi proti Laškemu, tudi njen potek (prestavitev združitve Voglajne s Savinjo). Leta 1937 so sicer še pripravili načrt za novo kopališče na Savinji, ki bi postalo najmodernejše v državi (v načrtu so predvidevali zajezitev Savinje, da bi dobili 1300 metrov dolg in 60 metrov širok naravni bazen, ki bi omogočal plavanje, skoke v vodo, jadranje ter vožnjo z navadnimi in motornimi čolni), a do njegove realizacije nikoli ni prišlo. Celjani so dobili moderno kopališče naposled šele leta 1957, ko je bil zgrajen plavalni bazen.
Danes o teh kopališčih ni več nobenih sledov, o njihovi podobi se lahko poučimo iz številnih razglednic in fotografij.
Urejena kopališča na desnem bregu Savinje:
Moško kopališče
Kopališče, ki je bilo namenjeno zgolj moškim kopalcem, je leta 1872 uredil Franz Hausbaum, zato je bilo znano tudi pod imenom Hausbaumovo moško kopališče (nem. Herrenbad Hausbaum). Kopališka zgradba je bila lesena in je stala nasproti Gozdni hiši (danes je v delu še ohranjene stavbe Mizarstvo Rožanc), v kateri je bila pivnica. Na tem mestu je bila voda precej deroča, kar je lastnik znal izkoristiti. Čez reko je dal napeti močno vrv, na katero so se lahko ulegli kopalci in jo zaobjeli s komolci. Tok reke je ob tem ustvaril prijetno valovanje, voda pa je kopalcem hkrati masirala ramena in zatilje, kar je nanje delovalo zelo sproščujoče. Leta 1904 je kopališče kupilo celjsko Olepševalno društvo in ga leta 1907 prodalo mestni občini. Takrat je stavba kopališča že imela dve etaži; v spodnji je bilo 27 kabin, v zgornji pa 24. Poleg je bil tuš z mrzlo vodo. Moško kopališče so večkrat poškodovale poplave, a se je kljub temu ohranilo nekje do 40. let 20. stoletja. Slabost kopališča je bila njegova senčna lega.
Žensko kopališče
Kopališče, ki je bilo namenjeno ženskam (in otrokom), je leta 1872 uredil Franz Hausbaum, zato je bilo znano tudi pod imenom Hausbaumovo žensko kopališče (nem. Damenbad Hausbaum). Tudi to je bilo v večjem delu leseno in je stalo nekoliko nižje od moškega kopališča ter višje od mostiča, ki je vodil v Mestni park. Voda je bila tukaj mirnejša. Kopališče je imelo sprva 19 kabin z ločenimi bazenčki, iz katerih je bilo možno priti do reke. Leta 1904 je kopališče kupilo celjsko Olepševalno društvo in ga leta 1907 prodalo mestni občini. Tedaj je kopališče že obsegalo 48 kabin, čakalnico in shrambo za perilo. Delovalo je nekje do začetka 40. let 20. stoletja. Slabost kopališča je bila njegova senčna lega.
Vojaško kopališče
Sredi 70. let 19. stoletja je delovalo kopališče z vojaško plavalno šolo (nem. k. k. Militärschwimmschule), ki je bilo najprej locirano na desnem bregu Savinje ob cesti proti Laškemu. Bilo je začasnega značaja in skromno urejeno, sestavljeno le iz plavajoče ploščadi, zasidrane ob bregu. Na ploščadi je stala uta s kabinama za preoblačenje in plavalnega mojstra. Tukaj se je bilo možno učiti plavanja. Kasneje (vsaj od leta 1887 dalje) se je to kopališče preselilo pod vznožje Grajskega hriba na levi breg Savinje. Konec 19. stoletja se ne omenja več.
Slovensko kopališče »Diana«
Na pobudo dr. Ivana Dečka so celjski Slovenci leta 1890 ustanovili kopališko zadrugo Diana, ki je kupila zemljišče ob Savinji nižje od nekdanjega železniškega mosta pri Polulah. Dve leti kasneje so tam uredili kopališče, do katerega se je prišlo s ceste pod gostilno Pri grenadirju. Na leseni kopališki zgradbi, ki je premogla 27 prostornih kabin, je v vetru plapolala belo-rdeča zastava z napisom »Diana«. Ob rečnem bregu je bila betonska pot, ki je plavalcem omogočala, da so se po plavanju po reki navzdol lahko enostavno peš po suhem vrnili na izhodišče. To kopališče je namreč veljalo za edino kopališče, kjer se je zaradi globine vode moč dobro naplavati, kar za višje ležeča kopališča zaradi njihovega nižjega vodostaja ni bilo vedno mogoče. Za neplavalce so uredili posebno, primerno plitvo območje, ki je bilo od globoke vode ločeno z varovalno vrvjo. Imeli so tudi privez za čolne. Leta 1930 je kopališče odkupila občina, ki je želela z njim nadomestiti propadajoče žensko kopališče. Zadnja kopališka sezona »Diane« je bila poleti 1939.
Urejeni kopališči na levem bregu Savinje:
Pallosovo žensko kopališče
Kopališče, ki se je sprva imenovalo Krajnčeva kopališka uta (nem. Krainz’sche Badehütte), je stalo tik nad izlivom Sušnice v Savinjo, nekoliko višje od meščanske kopalne ute in nasproti ženskega kopališča. Imelo je 13 kabin in je bilo sprva namenjeno vsem kopalcem ne glede na spol. Potem, ko je konec 19. stoletja kopališče prevzel gostilničar in trgovec z vinom Josef Pallos, ga je namenil zgolj ženskam. Kopališče je imelo ugodno sončno lego, pa tudi voda je bila na tem mestu nekoliko globlja od nasproti ležečih Hausbaumovih kopališč. Delovalo je nekako do prve svetovne vojne.
Meščanska kopalna uta
Stala je na levem bregu Savinje v bližini Stare grofije. Meščanska kopalna uta (nem. Herrenbad »Bürgerhütte«) naj bi bila najstarejše celjsko kopališče, ki pa so ga lahko uporabljali le moški kopalci, med njimi zlasti najpomembnejši celjski meščani. Kopalna uta je bila od vseh celjskih rečnih kopališč najslabše opremljena, saj je imela le prostor za preoblačenje, iz katerega so vodile stopnice neposredno v reko. Kopališče je leta 1933 odnesla velika povodenj.
Poleg omenjenih kopališč, ki so bila plačljiva, se je lahko vsakdo kopal kjerkoli, dokler s tem ni koga motil. Preživljanje poletja ob Savinji je bilo predvsem mladim v velik užitek. V času Avstro-Ogrske monarhije so tudi ti – tako kot odrasli – imeli ločeni mesti za kopanje na Savinji. Nemški dijaki so se kopali pri izlivu Voglajne v Savinjo, slovenski pa pod Starim gradom nad drugim železniškim mostom. Pisec spominov se ob tem spominja dolgih kolon splavarjev, ki so takrat s splavi še pluli po Savinji. Dijakom je bilo v veliko veselje, kadar so se uspeli povzpeti na splave in se z njimi nekaj časa peljati po reki. V kasnejši čas sodi pričevanje Aleksandra Videčnika, ki se svojega kopanja v Savinji na začetku 30. let 20. stoletja takole spominja: »Malo niže je bilo tudi žensko kopališče, vendar so bili najlepši tolmuni blizu moškega. Voda je bila tako globoka, da so starejši skakal z deske, ki je štrlela visoko iz skale nad vodo. Seveda nismo imeli denarja za kabino v kopališču, zato smo na levem bregu, kjer je bilo grmovje in kar dosti prodišča, puščali svoja oblačila. Za grmovjem smo se slačili in preoblačili, na produ pa sončili. In kar je pomembno: nihče nas ni preganjal iz okolja, kjer sta bili kopališči, čeprav je bil v obeh kopališki mojster, ki je hkrati pobiral vstopnino.«








