Na večeru predstavljena Santorijeva dela, od razprave o zdravniških napakah (1603) in Ars de statica medicina (1614) do komentarjev k Avicenovemu Kanonu medicine (1625/1626), pričajo o povezovanju medicinske tradicije z eksperimentalnimi metodami.
Pomemben del večera je bil namenjen tudi Santorijevemu knjižnemu opusu in predstavitvi izvirnih zgodovinskih del. Njegova znanstvena zapuščina razkriva razvoj medicinskega mišljenja od metodoloških razprav o zdravniških napakah do sistematičnega raziskovanja fizioloških procesov in komentiranja klasičnih medicinskih avtoritet.
Že delo Methodi vitandorum errorum (1603) priča o njegovem zanimanju za logiko medicinskega sklepanja. V znamenitem delu Ars de statica medicina (1614) je v obliki aforizmov predstavil rezultate dolgoletnih raziskav telesnega ravnotežja in nezaznavnega izgubljanja telesne mase.
Posebno mesto zavzemajo komentarji k Avicenovemu Kanonu medicine, prvič izdani leta 1625 in ponovno leta 1626. V njih je Santorio predstavil tudi upodobitve svojih instrumentov za merjenje pulza, temperature, vlažnosti in telesne mase. Delo tako nazorno razkriva preplet tradicionalne medicinske teorije in novih eksperimentalnih pristopov.
Santorijeve knjige niso zgolj priče nekdanjega znanja, temveč pomembni dokumenti spreminjanja znanstvenih metod. V njih se je avtor podpisoval tudi kot Iustinopolitanus, Koprčan, in tako ohranjal vez s svojim rojstnim mestom.
