Leta 1926, po končanem študiju medicine, je imel Slavko Grum v načrtu, da bi še nekaj časa ostal na Dunaju, saj ga je obhajal strah pred vrnitvijo v provincialno malomestno okolje, vendar mu je takrat umrl oče, odšel je domov in se na Dunaj ni več vrnil. V Ljubljani je nato tri leta stažiral in volontiral po ljubljanskih bolnišnicah kot splošni zdravnik, v bolnici za ženske bolezni, bolnici za duševne bolezni. Posebej blizu mu je bila ginekologija pa tudi psihiatrija. Specializirati je želel ginekologijo, a mu je bilo to onemogočeno zaradi črtice Matere, ki je bila napačno razumljena. V Ljubljani je nadaljeval z literarnim delom, a tudi tu ni imel literarnih stikov. Veliko se je družil z dvema slikarjema: Čorom Škodlarjem in portretistom Ivanom Vavpotičem, ki sta Gruma tudi upodobila. V tem času je napisal svoje najslavnejše delo dramo »Dogodek v mestu Gogi«, in sicer v pičlih treh tednih leta 1928.
Leta 1929 je sledil odhod v Zagorje, rudarski kraj. Javil se je na prosto delovno mesto zdravnika splošne prakse. Tej odločitvi so botrovale tako razmere in odnosi v bolnici v Ljubljani, razdor z dekletom kot tudi odnos do njega kot umetnika. Vse to ga je potrlo in se je odločil za umik. V Ljubljani ni našel založnika za svoje črtice kot tudi ne za dramo Dogodek v mestu Gogi. Šele postumno je leta 1957 izšel prvi izbor njegovih del Proza in drame. Nekaj časa se je še vozil k svojim kolegom v Ljubljano, se ukvarjal z amaterskim gledališčem, predvsem pa je veliko predaval (okrog 200 predavanj, npr. Beg v onstran) o zdravstveni preventivi na različnih področjih. V 30-ih letih 20. stoletja je bil pri nas čas novega/socialnega realizma, za kar pa Grum ni imel predispozicij. Po letu 1940 je imel med drugim v načrtu pisanje romana o Novem mestu, a to so bili le načrti umetniško že mrtvega Gruma. Postal je le še zdravnik gorja in bede rudarjev, leta 1933 je prevzel še zagorsko izolirnico, v kateri je tudi sam umrl. Bil je banovinski zdravnik z redno plačo. Ogromno je delal ter užival zaupanje ljudi, imel je sloves odličnega zdravnika internista, ginekologa, pediatra, kirurga, vse v eni osebi; njegovo življenje v Zagorju sta ponovno zapolnili tudi dve ženski, a v resnici je bil sam, nagnjen k melanholijam depresijam, čemur je sledil poskus samomora. Zveza z mlado Zinko Brglez, lekarniško računovodkinjo v Zagorju, tik pred koncem življenja, mu je prinesla nekaj sreče in miru. Umrl je 3. avgusta 1949 v Zagorju za rakom, nakar so ga prepeljali v Novo mesto, kjer je pokopan v družinskem grobu skupaj z materjo in nečakinjo. V dnevniku Slovenski poročevalec, ki je prinesel vest o njegovi smrti, je omenjen samo kot zdravnik, in tudi ob odprtem grobu se ni nihče več spomnil na njegovo pisateljevanje. Novi povojni čas v tedanji Jugoslaviji ni bil naklonjen njegovi literaturi.
Slavko Grum ni bil človek zunanjega sveta, le-tega je nujno ponotranjil. Bil je občutljivi samotar, skeptik, nevrotik, t. i. »čarodej brez moči«, ki mu je pisanje pomenilo tudi beg iz življenja, in ko je nehal pisati, ko je povedal vse, kar je imel povedati, je odrešitev iskal v zdravniškem garanju, mamilih in alkoholu. Teža življenja je bila zanj prevelika. Njegove groteskne podobe ljudi in okolja, v katerem živijo, kažejo tudi na tesne, provincialne, nesvobodne razmere na Slovenskem v času med obema vojnama. S tem, ko je s svojo rahločutnostjo in besednim mojstrstvom odkrival lepoto v malih stvareh in popačil ter razgaljal anomalije tega sveta v novelah, črticah in dramah z moderno odrsko postavitvijo, kakršne dotlej pri nas še ni bilo, je ustvaril enega od vrhov slovenske avantgardne književnosti.
