Odlomek iz anketnega intervjuja s Slavkom Grumom: Kaj delajo in snujejo naši umetniki, Slovenski narod, 1928, v interpretaciji knjižničarke Alenke Murgelj.
»Da naj kaj povem o svojem pisanju? Pišem, ker pisati moram, bilo bi najbrže boljše, če ne bi bilo treba. Vsekakor bi živel mirnejše, zadovoljnejše. Vidite, prevzame me kaka misel, potem ležim tu na zofi buden vse noči in strmim v strop. Nesrečni smo, nesrečni vsi zaznamovanci, oni poleg na hodniku in jaz tu v sobi; narava nam ni dala, da bi se znašli v tem istinitem svetu, v tem svetu trgovine, politike, plakatov, begati moramo venomer v onstran, v privide in domišljijo, da se moremo privleči do konca. Nisem slep privrženec Freuda in [sem] celo oster njegov kritik, vendar sem na žalost dovolj poizkusil na sebi, da je umetnik ubežnik življenja, polubrat psihopata: nekateri dobijo histeričen napad, če se jim stopnjuje življenje v neznosnost, drugi pišemo, pišemo svoje želje, hrepenenja, gradimo v bel marmor okameneli sen.«
