„Moje življenje je tako izgubljeno /…/ In tudi sedaj natančno vem, da sem umetnik le tedaj, če ti dihaš vame; če ni tvojega diha poleg mene, ne znam pisati.“
Najpomembnejša ženska oseba v njegovem življenju je bila Joža Debelak, hči nadučitelja iz Šmartnega, ena prvih Slovenk s tehnično visokošolsko izobrazbo. Poznala sta se že iz otroštva, a njuna zveza je vzniknila v času Grumovega študija na Dunaju, med počitnicami doma v Šmartnem, ko je režiral amaterske gledališke predstave. Sodelovala je pri njegovem literarnem ustvarjanju in bila edini magnet, ki ga je vlekel domov. V zasebni zbirki se je ohranilo 98 Grumovih pisem njej od leta 1923 do 1930, medtem ko v knjižnici hranimo dve Jožini pismi Slavku Grumu. Leta 1929 sta se razšla in zanj je bila ta izguba zelo težka. Grumova pisma Joži so v večini ljubezenska pisma, ki imajo tudi visoko literarno vrednost. Leta 2001, ob stoti obletnici njegovega rojstva, so izšla v knjižni obliki.
