Odprtje stalne arheološke razstave Železna nit je bilo februarja 2002. Začetki priprav na stalno arheološko postavitev so segala daleč nazaj v čas raziskav, ki jih je vodil arheolog Gorenjskega muzeja Andrej Valič. Gorenjski muzej je tedaj pridobil glavnino svoje današnje zbirke, ki je postala tudi jedro razstave.
Kranj je znan po bogatih arheoloških odkritjih in velja tudi v mednarodnem merilu za pomembno arheološko najdišče. Ker je bil Gorenjski muzej ustanovljen šele leta 1953, so pred tem odkriti arheološki zakladi zdaj shranjeni v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani in Naravoslovnem muzeju na Dunaju. V Kranju se vse do leta 2002, razen na občasnih razstavah, ni bilo mogoče seznaniti z bogato arheološko preteklostjo mesta.
Odločitev za postavitev stalne arheološke razstave v Gorenjskem muzeju je dozorela v devetdesetih letih 20. stoletja. Snovati sta jo začela tedanji arheolog Gorenjskega muzeja, kustos Andrej Valič in direktorica muzeja mag. Barbara Ravnik. Razstava je dobila naslov Železna nit. Začeli so se pogovori s strokovnimi sodelavci in svetovalci. Nato je sledilo pogumno povabilo vrhunskemu hrvaškemu oblikovalcu, arhitektu Željku Kovačiću. Pisanje scenarija, izbor gradiva in muzeološke rešitve so počakale na prihod dr. Verene Vidrih Perko v Gorenjski muzej. Delovni skupini za pripravo razstave se je s številnimi strokovnimi svetovalci priključila po upokojitvi Andreja Valiča leta 1997 in prevzela muzeološko vodenje razstavnega projekta.
Na podlagi zbirke arheoloških predmetov, ki jih hrani Gorenjski muzej, so avtorji izoblikovali glavne teme in poiskali najprimernejše muzeološke rešitve. Razstava se je morala v celoti podrediti strogim spomeniškim zahtevam varovanja stavbe Mestne hiše. Željko Kovačić je moral v skladu s spomeniškimi merili, naravo razstavnega gradiva in potrebami obiskovalcev poiskati pretanjene oblikovalske rešitve, da bi razstava v 1. nadstropju Mestne hiše lahko kljub prostorskim omejitvam zaživela kot neokrnjena muzeološka stvaritev. Da bi obiskovalci razstave lahko intenzivno doživeli preteklost, se je razstavni prostor razširilo z zvočnimi prostori Boštjana Perovška. Zvoki pričarajo obiskovalcem vtise, ki jih nemi muzejski predmeti ne morejo.
Železna nit pripoveduje o človeku, ki se je naravi vseskozi prilagajal, se od nje učil in si jo podrejal. Njeno uničenje bi bilo tudi uničenje človeške vrste. Drugo, zelo aktualno sporočilo, se nanaša na vlogo posameznika v skupnosti. Človekova spretnost in razum sta posledica brezpogojnega človeškega sožitja. Posameznik lahko preživi zgolj kot član skupnosti. Tretje sporočilo se nanaša na prebivalstvo naših krajev. Od pradavnine dalje so se sem naseljevala ljudstva od vsepovsod in se med seboj nenehno mešala. Najstarejšim ljudstvom na naših tleh ne poznamo imena. Eno pa je vendarle gotovo: naš jezik, ki ima jasno prepoznavne slovanske korenine, se je začel oblikovati z dotokom novih skupin prebivalstva pred 1400 leti. Starejša govorica je utonila v slovanskem jeziku, a se deloma še odraža v imenih rek in gora ter v posebnostih moderne slovenščine. Prav arheološke raziskave so potrdile, da je imel Kranj v procesu oblikovanja slovenske kulture izjemno, morda celo vodilno vlogo.
Železna nit govori o koreninah slovenstva, ki je prav zaradi nenehnega mešanja različnih kultur, dobilo poseben, v slovenskem jeziku jasno prepoznaven značaj.
Besedilo povzeto po: Verena Vidrih Perko: Železna nit: sprehod skozi arheološko preteklost Gorenjske: vodnik in katalog stalne arheološke razstave Železna nit. V Kranju: Gorenjski muzej, 2011, str. 6–7.
