V času mlajše kamene dobe je človek z obdelovanjem zemlje začel ustvarjati umeten ekosistem z novimi rastlinskimi vrstami in udomačenimi živalmi. Posamezne rastlinske vrste je zaradi uporabnosti ali užitnosti oddvojil od divjih vrst. Podobno je bilo tudi z udomačevanjem živali. Umetni izbor najboljšega zaroda je pripeljal udomačene vrste v odvisnost od človekove pomoči pri razmnoževanju in vzreji. Kultiviranje je tako vključevalo krčenje gozdov, namensko pripravo in obdelavo polj, gnojenje, sejanje, pletje in zaščito letine pred divjadjo ter nazadnje žetev in hranjenje pridelka v skladiščih.
Kultivacija okolja je prinesla spremembe tudi v človekov način življenja, v prehrano in tehnologijo in brez dvoma tudi v način njegovega razmišljanja. Kompleksnih procesov ne zmore opravljati posameznik, temveč le večje, med seboj povezane in organizirane skupnosti. Zaradi skrbi za polja, pridelek in živino, a tudi za potrebe skupnega obredja so si ljudje sčasoma zgradili stalna bivališča. Ko se je z obiljem hrane povečalo število prebivalcev, so zrasle tudi prve vasi. Skupnosti so narasle od več sto do nekaj tisoč prebivalcev. Stalnost naselitve in koncentracija števila ljudi pa je prispevala ne le k pospešenemu tehnološkemu razvoju, temveč tudi k širjenju nalezljivih bolezni, ki jih stara lovska družba ni poznala. Uživanje kuhane hrane je pospešilo gnitje zobovja in razvoj revmatičnih obolenj. Z gnojenjem polj so se med ljudmi in živalmi razširila črevesna obolenja in paraziti, kot so gliste in trakulje.
Prva udomačena žival je bil pes, ki je človekov najzvestejši spremljevalec še iz časov pozne ledene dobe. Pasji rod izhaja iz volka, živali, ki je navajena na življenje v krdelu in na podrejanje njegovemu vodji. To pa naj bi psu omogočilo, da se je hitro vključil v lovske skupine in postal človekov stalen spremljevalec.
Ovce, koze, goveda in druge živali so začeli udomačevati ljudje že pred več kot desetimi tisočletji na Bližnjem Vzhodu. Zaradi ugodnih podnebnih razmer in plodne zemlje se je poljedelstvo začelo najprej v teh predelih, tisočletje kasneje pa že tudi v Grčiji, od koder se je razširilo kot nov način življenja v Podonavje in postopoma po vsej Evropi. Prevzemanju tehnoloških pridobitev iz dežele v deželo so do neke mere botrovale tudi posamezne selitve skupin prebivalstva, čemur smo priča ponekod v Sredozemlju. Poljedelstvo in živinoreja pa sta se največkrat širila s postopnim povečevanjem izrabe zemljišč in pašnikov, kajti prebivalstvo je z izdatnejšo prehrano naraščalo in sčasoma poselilo bližnja ozemlja.
Pomembna pridobitev tega časa je izdelovanje posodja iz žgane gline, ki ga imenujemo tudi keramika. Keramično posodje so s pridom uporabljali za kuhanje hrane in shranjevanje pridelkov. Nova sta bila tudi preja in tkanje blaga za oblačila. Izdelovali so ga iz konopljinih in lanenih vlaken, s tisočletja trajajočo vzgojo dolgodlakih ovac, pa tudi iz volne. V naselbinah iz časa mlajše kamene dobe so arheologi pogosto odkrili številna vretenca za preslice, keramične uteži za statve in koščene igle, ki so jih rabili pri izdelovanju tkanin in šivanju oblačil.
Leta 1955 in 1956 so Na Špiku, severozahodno od vasi Drulovka pri Kranju, naleteli na ostanke prazgodovinske vasi. Odkrili so številne odlomke keramičnega posodja, koščenega in kamnitega orodja, kosti … Najzgodnejši prebivalci Drulovke so bili poljedelci in živinorejci, še vedno pa so si pri oskrbi s prehrano pomagali z lovom, ribolovom in nabiralništvom. Izdelovali so lončeno posodje, različno orodje iz kamenja in kosti ter bili vešči tkanja in šivanja oblačil. Prav zaradi odlične obrambne lege in plodnih polj v okolici je bila Drulovka poseljena tudi v bakreni in bronasti dobi, znane pa so tudi najdbe iz časa slovanske poselitve.
Novost v tem času je bilo tudi izdelovanje poliranih kamnitih sekir in kladiv. Še naprej so bile v rabi harpune in trnki, za loke in sulice pa so uporabljali majhne, simetrične kamene puščične osti. Stalna naselitev, nove tehnologije in skozi vse leto trajajoča opravila, kar je zahtevalo načrtovanje dela in sodelovanje celotne skupnosti, so prinesli v zgodnje poljedelske družbe velike spremembe. Mlajša kamena doba se je prevesila v dobo kovin, v bakreno, bronasto in železno dobo, s katero se zaključi prazgodovina, obdobje brez pisnih virov.
Besedilo povzeto po: Verena Vidrih Perko: Železna nit: sprehod skozi arheološko preteklost Gorenjske: vodnik in katalog stalne arheološke razstave Železna nit. V Kranju: Gorenjski muzej, 2011, str. 17–19.
