Osnovna naloga arheologije je preučevanje materialnih ostankov preteklosti. Arheološke najdbe so trdna, neizpodbitna materialna podlaga narodove identitete in njegovih pravic do obstoja ter rabe določenega prostora. Arheologi so dolžni ne le ohranjati pred uničevanjem najdišča, spomenike in izkopanine ter dokumentacijo o njih, temveč so predvsem dolžni javnosti omogočati te zaklade spoznavati, se ob njih učiti o preteklosti in jih vključevati v obliki kulturnih dobrin kot neločljiv in neodtujljiv del vsakdanjega življenja. Kranj je zahvaljujoč odličnemu sodelovanju med izkopavalci in muzealci bogatejši za številna nova spoznanja o svoji preteklosti.
Izvor človeka sega daleč nazaj v preteklost afriške celine. Znanstvene raziskave so pokazale, da se je ločitev med opicami in človeško vrsto zgodila v Afriki pred 6 milijoni let. Sodobna znanost razlaga pojav človeške vrste z Darwinovo idejo postopnega genskega spreminjanja hominidnih vrst pod vplivom naravnega izbora. Najdbe fosilnih ostankov kažejo obstoj številnih, istočasno živečih vrst človečnjakov. Vse do danes je obveljalo, da so avstralopiteki (južne opice) najstarejša vrsta, ki se je razvojno ločila od velikih opic (šimpanzi, gorile). Avstralopiteki so se zaradi stalne nevarnosti povezovali v trajnejše skupnosti. Novemu načinu življenja so se v toku milijonov let prilagodili tudi telesno. Najopaznejša sprememba je pokončna drža in z njo povezana dvonožna hoja, počasno večanje možganov in zmanjševanje čeljusti in zob. Pokončna drža je omogočala tudi vsestransko uporabo zgornjih okončin, rok.
Besedilo povzeto po: Verena Vidrih Perko: Železna nit: sprehod skozi arheološko preteklost Gorenjske: vodnik in katalog stalne arheološke razstave Železna nit. V Kranju: Gorenjski muzej, 2011, str. 11.
