Tone Rožmanc je opravljal delo referenta za rezervne dele do leta 1985. Takrat so v IUV objavili razpis za novega vodjo vzdrževanja, saj je dotedanji – Peter Kobal, prevzel Skupne službe. To je bila novo ustanovljena skupina strokovnjakov z različnih področij. Njihova naloga je bila prenašanje tehnologij iz vrhniške usnjarne v obrata Šoštanj in Šmartno, s ciljem poenotenja proizvodnje in uvajanja tehnoloških izboljšav.
Iz intervjuja:
In tako ste leta 1985 vi postali vodja vzdrževanja. Koliko oddelkov je sestavljalo enoto vzdrževalne službe?
Bil je energetski obrat, pa ključavničarska delavnica, elektro delavnica, avtomehanična in mizarska delavnica. Ta je združevala mizarje, zidarje, pleskarje in čevljarje. Imeli smo tudi svojo administracijo za vodenje materialnih stroškov, pa še transport so nam priključili. Kar 30 šoferjev smo imeli!
Toliko šoferjev?
Ja, najmanj toliko. To so bili šoferji osebnih avtomobilov in tovornjakov. Imeli smo ogromno transporta. So fantje vozili po Italiji, po celi Jugoslaviji – od Makedonije, Srbije, Bosne, Hrvaške… Na srečo nismo imeli nikoli kakšne večje, hujše prometne nesreče.
Močan je bil tudi energetski obrat v katerem je bilo zaposlenih približno 12 ljudi. Seveda, pokrivati so morali tri izmensko proizvodnjo. Po letu 1970, ko smo dobili nove stroje, je bilo treba imeti kotlovničarja, stikalničarja, strojnik je bil pa na stroju – vodil je sinhronizacijo, usklajeval je lastni tok IUV in zunanji. Torej vsaj trije v eni izmeni; tri krat tri je devet, pa še kakšna rezerva mora biti, če kdo zboli. Za vodenje vsega dela so morali biti vsi papirji urejeni, vsa dokumentacija je morala biti vodena. Če tega ne bi bilo, bi šel lahko sedet, če bi bilo kaj narobe.
Koliko ljudi vse skupaj ste pravzaprav vodili?
Ko sem začel, je bilo 146 ljudi pod mojo komando. Seveda je bilo vse to sistemsko urejeno; vsak oddelek je imel svojega mojstra. Ko smo imeli sestanke na katerih smo načrtovali delo za naprej, se nas je zbralo 10 ali 12. Vedno se nismo mogli držati planov. Delo smo sproti prilagajali težavam, ki so se pojavljale. V veliko pomoč sta mi bila tehnika Marko Garafolj in Brane Malneršič, oba fina strojnika in električar Stane Matičič. Krasna ekipa smo bili.
