Tone Rožmanc starejši (1908 – 1986) je imel velik vpliv na izbiro poklicne poti svojega sina Toneta.
Do gospodarske krize v 30-ih letih 20. stoletja je bil samostojen kovač na Stari cesti na Vrhniki. Kovaške obrti je naučil številne mlade fante, ki so kasneje delali kot strojniki v IUV. Do konca 2. svetovne vojne je delal pri veleposestniku in industrialcu Francu Galletu v gradu Bistra. Po vojni si je delo poiskal v podjetju Gradis, ki je gradilo IUV. Naslednje leto, 1947. leta, pa se je kot kovač zaposlil v vzdrževalnih službah IUV. Tu je delal do upokojitve leta 1967.
Iz intervjuja:
Očitno so na oddelku vladala visoka strokovna merila.
So. Seveda je včasih tudi kdo kakšno neumnost naredil. Vajenci, mladi fantje hitro kaj ušpičijo. Takim je bilo odrejeno pa KPD – kazensko poboljševalno delo, tako so temu takrat rekli. K ta starem Rožmancu pojdi! Moj oče je bil tisti, ki jih je umiril In to kako? Dvanajst kilsko macolo je dal takemu v roke potem pa: Dub, dub, dub, … Že prvi dan je bil fant čisto miren! Drugi dan se je postopek ponovil in tako naprej, cel teden. Oče je garantiral, da bo prevzgoja držala najmanj en mesec! (smeh)
Vaš oče je torej znal vzpostaviti red in disciplino na oddelku?
To pa! Vladalo je nenapisano hierarhično pravilo. Ko je oče potrkal po nakovalu – tam na koncu, po špici – to je bil en poseben glas, so bili takoj mladi vajenci pri njem. Pritekli so, ker so vedeli, da je treba nekaj na hitro narediti. Ko so zaslišali ta zvon, jim ni bilo treba nikogar nič spraševati za dovoljenje, če lahko zapustijo delo, ki so ga takrat opravljali. Oče je imel pripravljeno železo in pobje so že tolkli z macolo.
Nebesedna komunikacija…
Nobenega vpitja, nič – samo zazvonilo je in so bili pri očetu. Po navadi je bil še kakšen viška! Še to bi rad povedal – tega ne bomo nikoli več slišali, ker teh kovačev danes ni. Smo včasih udarili v štirih. En je imel dvanajstkilsko macolo, drugi osemkilsko, tretji štirikilsko: tup tup tup. Oče je pa vmes z železom in lažjim kladivom potrkaval, drobil kot se reče. On je čisto malo udarjal, ampak slišalo se je pa kot zvonjenje zvonov. So hodili delavci iz fabrke ven poslušat kako to lepo zveni!
Na vašo izbiro poklicne poti je brez dvoma najbolj vplival oče in njegovo delo.
Sigurno. Poleg tega sem imel denarne probleme. Pa prevoz v Ljubljano; zjutraj bi moral iti ob petih, zvečer ob šestih bi prišel pa domov. Tukaj, na Vrhniki sem bil pa takoj doma in lahko celo popoldne pomagal mami pri delu. Preživljali smo se na različne načine. Na Vrhniki je bila Pišlerjeva oljarna in s konjičkom, ki smo ga imeli, smo hodili v gozd po smrečje pa po praprot za vence … tudi maline smo nabirali.
