Tone Rožmanc je po treh letih šolanja na vrhniški obrtni šoli pridobil naziv kvalificiran strojni ključavničar. V IUV so ga zaposlili kot obratnega ključavničarja.
Iz intervjuja:
Kakšen naziv ste pridobili po zaključeni obrtni šoli oziroma opravljenem zaključnem izpitu?
Postal sem kvalificiran strojni ključavničar. Papirje smo dobili iz Ljubljane, zavedeno je bilo v Zbornico. Potem smo ta dokazila prinesli pokazat v fabrko in od tega dne naprej je veljala kvalifikacija. Pri meni se je pa še tako zgodilo, da kar dva meseca po opravljenem izpitu nisem dobil papirja iz Ljubljane. Kasneje pa gledam v delavsko knjižnico in vidim, da mi dva meseca manjkata! Na koncu ti vsaka ura narobe hodi, ko imaš že vsega dovolj.
Torej ste uradno začeli delati osemnajstleten?
Kot mladega, hitrega poba so me vrgli po obratih. Bil sem tako imenovani obratni ključavničar. Ukvarjali smo se z raznimi nastavitvami strojev, menjavami plošč – recimo na prešah. Za vse take hitre, manjše stvari smo mi poskrbeli. Obratni ključavničarji so morali izvajati dežurstva v vseh treh izmenah. Z remonti so se ukvarjali pa starejši delavci. Pri našem delu je bila največja težava ta, da si moral vse narediti na mestu. In to vse na roko – stroji pa težki! Dvigovali smo jih z rokami, saj takrat še ni bilo viličarjev ali česa podobnega. Mi, ta mladi smo ves čas hodili po obratih.
Koliko strojnikov vas je bilo?
Če nas je bilo 20, pa tja do 22, nas je bilo že kar veliko.
Do kdaj ste težke stroje dvigovali z rokami?
Prvi viličar, Indos, s katerim smo si pomagali pri dvigovanju, je bil kupljen leta 1957. Je povzročil pa nove težave: povečati je bilo potrebno odprtine vseh vrat, narediti platoje, ki so viličarju omogočali dviganje tovora.
