Spomladi 1937 je petnajstletna Poldika nastopila vajeniško dobo v šiviljskem salonu Zidarič, ki je trajala do septembra 1940. Tega obdobja ni ohranila v lepem spominu, čeprav ji je znanje šivanja bilo v pomoč celo življenje. Zelo lepe spomine pa ima na sošolke in znanje iz gospodinjski šole Vesna, ki jo je obiskovala zadnje mesece pred začetkom II. svetovne vojne.
Šivati sem se učila tri leta in pol in nisem bila srečna, …
… ker je bilo včasih zelo hudo in vendar sem vse prestala in naredila izpit. Znala sem zašiti in naučila sem se potrpeti. Tudi druge učenke so bile, vsaj me smo se razumele. Mama mi je gotovo težko kupila blago za plašč, ki sem ga zašila na praktičnem izpitu.
Potem (1938) je očim šel na delo v Avstrijo v Kapfenberg. Takrat smo še težje dobili denar, mama je spet prodajala zelenjavo in se še bolj mučila. Če sem dobila kakšno napitnino od katere stranke, sem skrbno štedila in dala rada mami. Včasih sem lahko kupila za kakšno obleko blago. In zdaj se je začelo resno učenje šivanja in čas moje mladosti. Dobro, da je mama nekoč kupila šivalni stroj, ampak stroj je spomin na mamo.
Teta rajnkega ateka je takrat (1940) ravno obiskala svojo mamo, ki je imela tudi hišo v Kamnici in so me poklicali. Ko me je vprašala, kaj bi hotela postati, sem rekla, otroška vrtnarica. In mi je plačala gospodinjsko šolo Vesna, enoletno in potem, da bi prišla k njej v Ljubljano v šolo.
Ob večerih sem tudi obiskovala in naredila tečaj rdečega križa. Tudi v bolnico sem nekaj tednov hodila na prakso. V bolnici mi je bilo delo v veselje.
Vojna se je začela, bilo je aprila 1941, ko sem bila stara 19 let. Prej smo še ob prostih večernih urah ali ob nedeljah vadili igre in igrali. Nevesto iz Amerike, Podrti križ, Črni križ pri Hrastovcu, Slehernika in druge. Zdaj je bilo vsega konec.
