Zadnji stavek Poldikinih spominov na mladost povzema bistvo njenega življenja. Poldika se je po poroki februarja 1951 popolnoma posvetila družini in tiho nosila breme izginotja svoje mame. Samo na pokopališču je skoraj nemo omenjala svojo bolečino otrokom. Sčasoma je postala zelo aktivna v lokalni skupnosti ter spoštovana pri vseh, ki so jo spoznali. Umrla je 20. septembra 2003, kmalu potem, ko se ji je uresničila še druga želja v življenju.
Dve želji sta se mi izpolnile v življenju. (1) Sem mama! (2) In dolgo sem čakala na izpolnitev, ….
… l. 2000. Letos smo kupili električni klavir. Božidar ga je prinesel iz mesta in zelo sem vesela. Po tolikih letih nisem pričakovala, da bom doma kaj zaigrala. Hvala za vsak novi dan.
Utrinki Poldikinih spominov iz zrelega življenjskega obdobja:
Maks je 1954. leta kupil to zaplenjeno hišo in zelo težko odplačeval, počasi je strankam preskrbel drugod stanovanja. … kadar je bil doma, sam ali s pomočjo, tudi njegov brat je rad pomagal, popravil hišo in prostore. Skrben je in gotovo se imava rada, ampak vedno ne sije sonce. Bilo je toliko dela zanj in tudi zame, da je bilo včasih težko. (1993)
Naši fantje so šolo najboljše končali in potem doštudirali. Vsak je šel svojo lastno pot in nikoli nisem nikomur nasprotovala, edino pomagala. To pa zares vedno rada. Ko so bili še mali, sem se z njimi dosti ukvarjala, pripovedovala pravljice in imeli smo kocke, ki jih je atek naredil in tudi vlak, ki sem ga za božič kupila. Seveda lesen. Peli smo manj, ker niso, žal, pevci. (1993)
Rada sem malo sama, da kaj čitam ali pišem. To skoraj samo pozno zvečer. Mislim pogosto na smrt in posebno, kadar umrejo bližnji sosedje ali sorodniki. Vem, da moram biti pripravljena. Bojim se res ne, kajti vsakomur je določeno in ne ve ne ure ne dneva. Ob jutranjih mašah še pojem v cerkvi in dobro, da še lahko. (1993)
Med tem se je še marsikaj zgodilo. Jaz pa še živim. Sem srečna, da smo vsi zdravi. Sem srečna, da zmorem svoje gospodinjstvo in da hodim hvala Bogu redno k sv. maši. Hvala Bogu da je Maks še zdrav. (1997)
Tako smo pred koncem leta 2000. Koliko novosti in vse še doživim. Svet je lep, vidim največ na televiziji. V trgovini se pozdravljam z znanci. Pri maši smo si blizu in pride vedno prijazna Paula po mene. (2000)
Prečitala sem vse. 17. 1. 1901 je bil rojstni dan moje mame. Zdaj je ni več od 1945 med nami. Upam, da se vidimo v večnosti. Bog naj me usliši…..Ob mojem rojstnem dnevu 80. so me sodelavke R.K. lepo razveselile in smo se slikali. …
… Leto 2003 bo čez 2 uri. Še poslušam, pa upam, da gremo zdaj spat. Želim vsem srečno novo leto in zdravje. Bo, kar bo Bogu prav. (2002)
