Po smrti babice je Poldika začela obiskovati vrtec Zavoda šolskih sester v Mariboru in 1. septembra 1928 tam tudi vstopila v prvi razred ljudske šole. V tem času je njen oče Ivan resneje zbolel za tuberkolozo in umrl nekaj dni po Poldikinem sedmem rojstnem dnevu.
Mama je vozila zelenjavo na trg in me peljala v vrtec. Pri Strosmajerjevi ulici sem šla sama. …
… Takrat so bile ceste varne in sem sama prišla domov.
Atek mi je naredil posteljico za punčko, ki sem jo dobila od stare tete Line, sestre rajne stare mame. Imela sem še eno malo punčko in voziček, ki je imel rdeče zavese. Nekoč sem bila zelo poredna in punčko natepla.
Strica sta me včasih vzela seboj k Dravi. Tam sem se igrala, bilo je dovolj kamenčkov in peska, tudi kopali smo se.
Atek je zelo hudo zbolel. Imel je jetiko in ni me več stiskal k sebi.
Takrat (1928) sem ravno prišla v prvi razred. Počutila sem se strašno osamljeno.
Mama mi je kupila še nemško čitanko in rekla, naj se kar še nemške črke učim in tako je bilo. Čitanko še imam.
Slovenščina mi je šla težko, potem sem se začela javljati in pisala sem grdo, ker je peresnik packal. Čitala sem slabo.
Ko sem bila stara 7 let, je 25. marca 1929. leta umrl moj ljubi atek. Bil je Marijin praznik, ni bilo pouka in zraven sem bila, ko je izdihnil.
Ni več videl bratca in pokopali smo ga v Kamnici zraven dedeka.
O kako prav je, da si tu pokopan dragi atek, imam vsaj tvoj grob.
Mama je bila žalostna, bratca smo dobili domov. Obe sva se peljale po bratca in se še tam slikali, že brez ateka.
Mama je imela v Avstriji še dve sestri in brata. Mama pa ni imela drugega, kakor naju, in bila je zelo mlada. Zato se je poročila, prehitro, ko jo je gospod Pečar, atekov sosed kovač, zaprosil.
Naložili so vse na voz, hišo prodali in tisti dan nisem šla v šolo.
Moj voziček so pozabili, nisem ga več dobila.
