Naselje Ptujska Gora leži v severovzhodni Sloveniji, v zahodnih Halozah, na vrhu gričevja Savinsko, ob cesti Ptuj-Majšperk. Na vrhu 352 m visokega slemena stoji romarska cerkev Matere božje, ki velja za najlepši primer gotske cerkvene arhitekture na Slovenskem.
Romarska cerkev na Ptujski Gori je novogradnja iz okoli leta 1400, okolica pa ima mnogo daljšo poselitveno zgodovino. Arheološke najdbe in gomilna grobišča na ravnici Dravskega polja pod Ptujsko Goro pričajo o človeški navzočnosti že v obdobju starejše železne dobe, v času od 8. do 4. stoletja pred našim štetjem. Rimljani so tod zgradili cesto s katero so povezali Poetoviono z današnjimi Poljčanami in Rogatcem. Cesta še danes teče po isti trasi, njen najbolj strmi del pa je preval na Ptujski Gori. Iz srednjeveškega obdobja pred graditvijo cerkve o kraju ni podatkov, z zgodovino Ptujske Gore pa sta povezana bližnja gradova Majšperk in Majdburg. Prvi je stal na strateško pomembni vzpetini nad istoimenskim krajem, drugi pa v bližini Apač pri Lovrencu na Dravskem polju. Oba gradova sta nastala ob nekdanji rimski cesti in tudi v srednjem veku sta grajski posadki nadzorovali promet.
Srednjeveško naselje se je razvilo na območju zahodno in južno od ptujskogorske cerkve. Leta 1447 je cesar Friderik III. kraju podelil pravico do letnega sejma in kraj se je postopno začel razvijati v trg z lastnim sodstvom, pečatom in zastavo ter s tedenskimi tržnimi dnevi in sejmi. Trške pravice je kraju potrdil tudi cesar Maksimilijan leta 1512. Na pestro dogajanje znotraj trga še danes pričajo nekateri detajli, npr. sramotilni steber ali pranger, na katerega so privezovali obsojence in jih izpostavljali javnemu posmehu. Ker so Turki leta 1475 in 1493 trg izropali, so cerkev obdali s taborskim obzidjem s strelnimi linami in obrambnimi stolpi od katerih je eden še danes ohranjen.
Čeprav je bilo 17. in 18. stoletje čas vzpona romarskih poti, se Ptujska Gora ni razvila v večje središče. Kraj so pestile naravne nesreče (vihar 1741), turška pustošenja (1475, 1493), požari (ok. 1491, 1685, 1819), leta 1642 in 1682 pa je Ptujsko Goro in njeno okolico zdesetkala kuga. V 18. stoletju, v času jožefinskih reform, je ptujskogorske prebivalce zelo prizadela prepoved romarskih shodov, saj je bil s tem ukinjen njihov poglavitni vir dohodkov. Razmere so se nekoliko izboljšale čez nekaj desetletij, ko so romanja spet zaživela. V drugi polovici 19. stoletja je Ptujska Gora dobila poštno dostavo ter šolo s tremi razredi, kraj pa je imel tudi pet letnih sejmov in kar devet gostiln.
Med drugo svetovno vojno kraj ni utrpel večje materialne škode. Pred napadom so nemški vojaki dobili natančna navodila, da ne smejo poškodovati starega mestnega jedra Ptuja, mitrejev na Bregu in Hajdini, vurberškega gradu ter cerkve na Ptujski Gori. Po drugi svetovni vojni je komunistična oblast cerkev zapečatila in jo spremenila v muzej, ukinjena pa so bila tudi vsa romanja. Leta 1957 je minoritom, ki so od leta 1937 upravljali župnijo, cerkvi uspelo povrniti nekdanjo funkcijo.
