Rojena je bila v Koprivniku nad Škofjo Loko. Izhaja iz velike družine, v kateri se je rodilo 14 otrok. Šla je živet k dedku in babici na Vrsnik. Tam je bila predsednica mladinske organizacije. Od majhnega je vajena dela.
Iz Idrijskega območja so morali priti pomagati graditi Novo Gorico. Kot brigadirka je delala tri mesece. Imela je dobrih 16 let. Ruski bloki se imenujejo zato, ker naj bi jih financirali tudi Rusi. Delali so naši ljudje in brigadirji. V skupini je bilo približno 20 mladincev. Vodja skupine je bil Jože Počkaj. Dobili so delovno obleko. Spali so v Frnaži, v današnji stavbi Krajevne skupnosti Nova Gorica so jedli. Pri zajtrku so jim dali kavo in koruzni kruh. Hrana je bila prav dobra. Fantje in punce so bili ločeni med seboj. Tudi ponoči so bili ločeni in imeli stražarje, ki so jih čuvali. Niso imeli izhodov. Bil je kar vojaški režim. Včasih so jih stražarji poklicali tudi ponoči, da so šli z vlaka na tovornjake raztovoriti material. V dveh urah so raztovorili ves cement.
Kako so delali: mešali so malto, jo dali v samokolnice in dvigovali po vrveh. Ti bloki so bili zelo kvalitetno narejeni. Zidarji so bili dobri, malavarji so bili brigadirji. Trsje iz Lijaka so dali med malto za dobro izolacijo. Blizu Zavarovalnice Triglav so mleli material. Med seboj so se dobro razumeli.
V mestu pred tem ni bilo nič razen pokopališča.
Dan pred 1. majem 1948. leta so tekli z baklami po Solkanu po ulici 9. korpusa. Ko so prišli nazaj, so jih peljali v halo blizu Mebla, kjer so plesali in jedli. Naslednje jutro jih je vodja peljal na Rafut. Spomni se prvih češenj, ki so jih pobrali in se jih najedli. Te češnje so bile na italijanski strani.
Revija Arena iz Zagreba ob 20 obletnici Nove Gorice napiše članek o Novi Gorici. Navedena je tudi gospa kot blagajničarka na Avtoprometu. Od 1. 6. 1950 do 1987. leta je delala v tem podjetju. Maja 1952 je nastal Avtopromet Gorica, ki je bilo najbolj ugledno podjetje v državi. Gospa se je takrat preselila v Novo Gorico, predtem je dve leti živela v Ajdovščini.
