»Na stadionu v Novi Gorici je bila leta 1959 atletska prireditev. Mi smo prišli s Kobarida s kamionom na tekmovanje. Z nami je šel učitelj telovadbe. Tudi šofer se nam je pridružil za fotografijo. Smo tekmovali, nismo slikali drugih, samo sebe. Nova Gorica se mi je zdela lepa, vse je bilo zeleno. Jaz sem bila navajena hribov, Nova Gorica se mi je zdela zelo ravna.«
»V Novo Gorico sem prišla leta 1961 in se zaposlila v Stari Gori. Prišla sem sama, z avtobusom. Sedem let sem delala v Stari Gori. Takrat ni bilo šol in so povsod vzeli nešolan kader. Zaposleni so bili ena iz Drežnice, ena iz Rožne Doline. Jaz sem delala kot fizioterapevtka, čeprav nisem imela šole, poklica sem se priučila kar sproti. Zato ker nisem imela šole sem morala po sedmih letih proč. Zelo mi je bilo žal. Stanovala sem v Vrtojbi in se vsak dan vozila s kolesom na delo. Nekoč se je zgodilo, da so bile velike poplave v Šempetru (kjer je zdaj ortopedija, zdravstveni dom). V Šempetru je bila samo stara bolnica, bilo je veliko vode, zato ambulantna služba tisti dan ni prišla do Stare Gore. Jaz pa sem prišla s kolesom do Stare Gore kljub poplavi. Ni stroj tisti, ki te čaka, ampak otroci.
Doktor France Derganc se je vozil iz Ljubljane s svojim hroščem, bil je zelo prijazen. Najprej je vedno pozdravil in govoril s sestro Maro. Derganc je hodil enkrat na mesec, ker ni bilo še ortopedije v šempetrski bolnici.
Leta 1961/62 so postavljali spomenik Rusjanu, delala sem v Stari Gori in se prireditve nisem uspela udeležiti. Po Stari Gori sem 10 let delala v Italiji, v tovarni cvirna. Kasneje sem delala v Iskri v Šempetru.«
