SPOMINSKI UTRINKI STAROSELCA LOJZETA MAKUCA – ROBIDNIKOVEGA NA GRADNJO NOVE GORICE
Sredi zelenih polj je stala prijazna rumena hišica. Polja so se raztezala od današnje Vojkove ceste do železniške postaje v Novi Gorici. Mimo hiše je peljala pot od »frnaže« do Livarne Štrukelj – sedanjega Gostola. Ob hiši so cvetele češnje, breskve, za hišo se je raztezal vinograd. Na vrtu so cvetele rože, na njivi pa je rasla pšenica, koruza, krompir, pa tudi »solkanski radič« in druga zelenjava. Na dvorišču so se podili otroci, pa tudi pes Tarzan je pozdravil nepoznanega gosta. To je bila domačija, v kateri je živel Lojze z družino.
Nekega dne pa so zabrneli gradbeni stroji in v bližini je zraslo poslopje gimnazije, potem pa še osnovne šole. »Kako lepo, da bodo imeli otroci šolo tako blizu«, je modrovala žena Zora.
Nekega dne pa je na vrata potrkal gospod z veliko aktovko in povedal, da bo treba del dvorišča in vinograda odstopiti za gradnjo zdravstvenega doma. Tudi to je Zora pozitivno komentirala: »Ja, dobro je imeti zdravnika tako blizu sedaj, ko smo že stari in bolehni.« Lojze ni bil enakega mnenja, razmišljal je: »Sedaj ti vzamejo košček njive, potem košček vinograda, le kako se bo to nadaljevalo?«
Res je gradnja Nove Gorice spremenila način življenja. Šolarji so kar pogosto »rabutali« češnje, slive, grozdje. Pa saj bi jim Lojze dovolil, da pokusijo sadje, vendar je bilo teh šolarjev vedno več, odkar je zaživel tudi dijaški dom.
Čas je tekel dalje in spet se je na vratih pojavil gospod iz SGP Gorica. Tokrat je povedal, da bo treba porušiti tudi našo hišo. »Hiše pa ne dam,« je bil odločen Lojze. Zato je bil sprejet odlok, po katerem je hiša postala »splošno ljudsko dobro.«
Čez čas je Lojze dobil pisno vabilo na sestanek, kjer bodo odločali o rušenju hiše in o tem, kam bodo preselili sedanje stanovalce. »Jaz ne grem nikamor,« je bil odločen Lojze. Tudi otroci smo bili preveč plašni, da bi se šli pogajat, ker smo vedeli, da z rezultati pogajanj tata ne bo zadovoljen. »Novopečeni« zet, ki se je udeležil pogajanj, pa je poročal: »Predlagali so nadomestno stanovanje.« A kako bi 70-letni mož živel v stanovanjskem bloku, saj je vedno živel v hiši, obdani s polji? Tudi v četrto nadstropje bi 70-letnik težko prišel. Pri nadaljnjih pogajanjih je bilo z investitorjem dogovorjeno, da zgradi nadomestno hišico, dodeljena pa naj bi bila tudi nadomestna zemljišča. Vendar je oblast odločila, da bo dobil le hišico, ki je polovico manjša od »ta stare.« Tudi o nadomestnem zemljišču za njivo in vinograd ni bilo ne duha ne sluha. Lojze je razmišljal: »Kaj me je doletelo na stara leta? Novega vinograda ne bom več sadil, tudi če bi dobil nadomestno zemljišče. Pa bi vsaj moji otroci imeli košček zemlje, na kateri bi mogoče celo zidali hiše.«
Ko je zabrnel bager in začel ruvati trte, je Lojze ponorel. Z vilami je šel nad bagerista: »Tako pa že ne boste delali z mojimi trtami. Sam sem jih sadil in sam jih bom posekal.«
In tako je tudi storil. Ko je to mučno delo pravil, je njegov obraz izžareval neizmerno bolečino, žalost in nemoč.
Ko so rušili njegovo hišo, si je moral to ogledati. Domov je prišel ves zgrožen: »Tako hitro so jo porušili. Toliko časa smo jo zidali, porušijo pa jo v enem dnevu.«
Na nekdanji njegovi zemlji so zidali stanovanjski blok in poslovno stavbo. Tako je, ko se mora staro umakniti novemu.
Takšna pa so čustva človeka, ki se je moral umakniti v drugo okolje, v drugo hišo, ki ni bila »njegova.« Soseska okrog nove hiše se je šele gradila, zato je bil hrup in ropot graditeljev stalno prisoten. To je dodatno obremenilo dušo ostarelega Lojzeta. Tudi sosedje, ki so se kasneje vselili, niso bili »njegovi« sosedje.
