Od vseh gostovanj po Evropi so Celjanom v najslabšem spominu ostala tista v Zagrebu. Na vsaki tekmi so jih zmerjali z vsemi mogočimi psovkami in imeni, obmetavali igralce na igrišču, celjskim navijačem pa že na prvi tekmi jeseni 1992 v Zagrebu pred Ledeno dvorano poškodovali in razbili nekaj avtomobilov, tako da so ob naslednjih gostovanjih Celjanov v Zagrebu na dan tekme parkirali daleč stran od dvorane, ali pa so se do tja raje pripeljali s kakršnimkoli javnim prevozom.
Rokometašem in upravi CPL ter širši slovenski javnosti pa ostaja najbolj v spominu povratna tekma 1/8-finala LP, dne 18.11.1995, v Zagrebu. Tisto leto sta Celjane okrepila Srba Dejan Perić in Rastko Stefanović, kar je bilo, poleg aktivnega rezultata na prvi tekmi v Golovcu (25:21) in tudi sicer močne celjske ekipe, dovolj velik razlog za izredno stanje v Zagrebu. Na mejnem prehodu Bregana je avtobus s celjskimi igralci in upravo pričakalo nekaj hrvaških policijskih avtomobilov in ga prvi dan, v petek, 17.11.1995, najprej pospremilo do hotela, nato pa na dan tekme, 18.11.1995, do Ledene dvorane – z vključenimi sirenami in lučmi, skozi rdeče semaforje, … Kakšnih petsto metrov pred dvo-rano pa na levi in desni strani ceste kordon policistov – kot da bi se tja peljal najmanj njihov predsednik Tuđman! In nato v nabito polni Ledeni dvorani (ca 12.000 gledalcev) nepozabna “dobrodošlica” – huronsko vpitje in zmerjanje njihovih podivjanih navijačev Bad Blue Boys-ov ter velik transparent, ki naj bi ves teden pred tekmo celo visel na osrednjem Trgu bana Jelačića. Vse to se je dogajalo tudi pred očmi predsednika Olimpijskega komiteja Hrvaške in člana MOK Antuna Vrdoljaka, kateremu se je med polčasom ogorčeno pritožil celo naš veleposlanik na Hrvaškem Matija Malešič, a je bil grobo zavrnjen. Nato pa je v drugem polčasu za dodaten incident poskrbel sam Antun Vrdoljak, ki je, ob prekršku Rastka Stefanovića, skočil proti sedežem celjske uprave in se zadrl: “Zašto ste sa sobom doveli ovo govno?” Celjani pa so mu vrnili: “A zašto ste mu vi nudili vašu domovnicu?” Rastku so namreč Hrvati pred prihodom v Celje ponujali njihovo državljanstvo in potni list ter nastopanje za njihovo reprezentanco, kar pa je Rastko zavrnil, četudi je svojo rokometno pot, kot sin pravoslavnega popa, začel v Bjelovarju.
Celjani so vse to Zagrebčanom v Golovcu “vračali” na kulturen in športen način, čeprav so marsikdaj pomislili, da bi jim vrnili “milo za drago”. A se je tudi zadnja tekma tega obdobja v Zagrebu, dne 16.12.2000, ob končnem rezultatu 22:22, dogajala in končala po enakem scenariju: ob že standardnem zmerjanju in žaljenju med vso tekmo, je pred tekmo novinar Večera dobil v glavo ročno uro in so ga krvavega morali oskrbeti, našega odličnega veslača Luko Špika so med polčasom v WC opljuvali in ga udarili v glavo, …… po koncu tekme je Dejan Perić med dajanjem intervjuja za TV Slovenija v obraz dobil pljunek mimoidočega, kar pa je Perke stoično prenesel in nadaljeval z intervjujem.
