Zaradi neizkušenosti in naivnosti je uvodni prvoligaški ples Celjanov trajal le eno sezono. S tremi zmagami (Crvena zvezda, Rudar Trbovlje in Dubočica) so osvojili skromnih sedem (7) točk in med 14-imi prvoligaši “prepričljivo” zadnje mesto. Znani trener Vlado Štencl je sicer treniral Celjane dva zimska meseca 1966, a je nato odšel zaradi slabih pogojev ……! Igrišče na Skalni kleti je bilo asfaltirano šele spomladi leta 1967, zato so morali Celjani zaradi neustreznega igrišča štiri tekme odigrati v Mariboru in Trbovljah.
Po izpadu iz I. YU-zvezne lige je v naslednji sezoni 1967/68 sledilo vnovično zmagoslavje Celjanov v enotni republiški ligi in leta 1968 preko kvalifikacij v Celju na Skalni kleti vrni-tev med jugoslovansko elito.
Po treh sezonah nastopanja v I. YU-državni ligi so Celjani po koncu sezone 1970/71 drugič izpadli. In to kljub temu, da so imeli, vsaj po imenih, zelo močno ekipo. Ekipa se je po izpadu iz I. YU-ZRL močno spremenila: Mejavšek je šel k Slovanu, Telič v JLA in kasneje k Slovanu, Šafarič v Slovenj Gradec, Ačkun se je vrnil v Trbovlje, Kac v Šoštanj, Presinger je odšel v JLA, Niko Markovič za trenerja v Kozino, Janez Goršič na potovanje, Levstik pa je bil poškodovan. Praktično celotna ekipa!
Tone Goršič in Franc Ramskugler sta jeseni 1971 zbrala novo odlično generacijo (Peunik, Luskar, Mrovlje, brata V. in M. Bojovič, ……), ki je ob podpori nekaterih starejših rokome-tašev (E. Marguč, Presinger, Koren, B. Levstik, Pučko, ……) iz ponovno ustanovljene II. zvezne lige – zahod začela v sezoni 1971/72 novi naskok na I. YU-ZRL.
Pomembni rezultati:
Finale pokala SRS 1970: ŽRK Celje : Tržič 8:6 v Ljubljani.
Finale pokala SRS 1971: ŽRK Celje : Slovan 13:12 v Mariboru.
Finale pokala SRS 1972: ŽRK Celje : Rudar Trbovlje 18:12 v Hrastniku.
Finale pokala SRS 1973: Slovan : ŽRK Celje 6:18 v Ljubljani.
Finale pokala SRS 1974: ŽRK Celje : Tržič 16:12 v Tržiču.
