Prvi mednarodni rokometni turnir v Sarajevu (19.-24.8.1998), ki je bil organiziran po neljubih vojnih dogodkih, je bil za vse nas udeležence še posebno doživetje. Poleg več-dnevnega druženja s starimi prijatelji in možnosti obujanja spominov, je bila prisotna predvsem radovednost: kam odhajamo, kaj bomo videli po vseh groznih poročilih iz vojnega časa in kaj je ostalo od rokometa v novi državi, glede na znano moč rokometa v prejšnji republiki BiH? Vsi se še spomnimo klubov, kot so: Borac Banja Luka, Željezničar Sarajevo, Sloga Doboj, Krivaja Zavidovići, Velež Mostar, …
Vojne razmere niso ustavile delovanja rokometnih entuziastov Sarajeva, saj so rokometaši Željezničarja redno trenirali, žal celo s tragičnimi posledicami. Primer, ki ga navajam, mi je povedal sekretar njihove zveze – njegova desna roka je bil omejeno gibljiva, ranjen je bil, zadet po sreči samo v roko: “Ostrostrelci z okoliških hribov niso mirovali in na ulicah Sarajeva je bil prisoten stalen strah pred njimi. Dva mlada rokometaša se odpravljata na trening. Prijatelja pospešita korak, začelo je pokati. Mlajši, 21 let star mladenič, ko zazna, da je starejši prestrašen, se ponudi, da prestopi na stran, od koder prihajajo streli, proti vzpetinam nad Sarajevom. Korak stran, nekaj korakov naprej, pok in zadetek. Ostro-strelcu je uspelo, mladega rokometaša ne bo na treningu, nikoli več ga ne bo, obležal je na ulici, svoje življenje je daroval ljubezni do rokometa.”
Zahvaljujoč času, ki smo ga imeli na razpolago, še bolj pa izrednem zavzemanju in trudu g. Popovića, predstavnika Pivovarne Laško, meščana Sarajeva, ki je ves čas vojskovanja prebil v obleganem mestu, smo slišali veliko novic o težkih in žalostnih dnevih, videli po-rušene in požgane objekte, opazovali pod nami lepo Sarajevo z mest od kjer so delovali ostrostrelci, v Palah videli dom haaškega obsojenca Karadžića, da ne omenjam nešteto grobov, celo začasnih, na športnih igriščih. Nič razveseljivega, sama žalost, žalost, …!
Udeleženci na turnirju: Badel Zagreb (evropski prvak 1992 in 1993), Komloi (madžarski prvoligaš), Vardar Skopje (makedonski prvak), Visoko (domači predstavnik) in RK CPL.
Pred začetkom tekmovanja smo bili na svečanem sprejemu pri predsedniku kantona Sarajevo. Doletela me je čast, da sem predstavljal naš klub. V pozdravnem govoru je predsednik omenil tudi predvidenega zmagovalca. Kdo le naj bi to bil, če ne dvakratni evropski prvak Badel Zagreb?! Izraze na licih Zagrebčanov, predsednika Gobca in trenerja Kljajića, si lahko le predstavljate. Ker smo tudi predstavniki klubov bili pozvani k besedi, sem, poleg zahvale za povabilo, le moral omeniti, da je naš cilj enak: “I mi konja za trku imâmo”! Nasmehi na obrazih gospodov iz Zagreba so dali vedeti, kaj si mislijo!
Na poti do finala z Zagrebčani smo bolj ali manj prepričljivo premagali vse nasprotnike: Komloi 30:23, Vardar 28:26 in Visoko 37:14. V finalni tekmi smo bili Celjani v stalni prednosti, kar nasprotnikom seveda, in glede na naša dosedanja srečanja, ni šlo v račun. Iz trenutka v trenutek so postajali bolj nestrpni in, po svoji stari navadi, za svojo nemoč krivili sodnika. Po večkratnih pripombah in prekinitvah tekme so se končno odločili in – odšli z igrišča! Gledalci so onemeli, v naslednjem trenutku pa eksplozija žvižgov. Po posredovanju organizatorja in predstavnikov Rokometne zveze BiH, se je čez slabe četrt ure tekma le nadaljevala in za nas zmagovito končala – 30:22! Po sramotni tekmi Lige prvakov v Zagrebu, 18.11.1995 in prekinitvi odnosov z RK Zagreb, je bilo to prvo medsebojno srečanje ter pravi obliž na takratna dogajanja. In – “naš konj je dobil dirko”!
Turnir v Sarajevu mi je ostal v spominu zaradi vsega navedenega – zaključek za nas lep, zmagovit, slišano in videno v Sarajevu pa bolj žalostno. Vedno sem ocenjeval, da je namen športa ustvarjanje prijateljskih odnosov, prijetnih druženj (predvsem mladih), da ne omenjam koristi za zdravo življenje! Prepričan sem, da športna dejavnost veliko prispeva k našemu lepšemu življenju, kot ga je v bližji preteklosti doživelo Sarajevo, ali kateri koli drugi konec sveta.
(Milan Zupančič)
