V brežiški občini je bilo v tem času devetnajst ljudskih knjižnic, ki so gradivo večinoma izposojale v zimskem času in ob nedeljah, delovale pa so izključno na amaterski osnovi. Skupno število knjig v teh knjižnicah je bilo le za eno dobro knjižnico. Knjižne zaloge so bile podobne druga drugi, zato ni bila možna zamenjava knjig med knjižnicami.
Tudi zato je Ljudska knjižnica Brežice v sezoni 1959/1960 s sredstvi Sveta svobod in prosvetnih društev nabavila prvi kovček knjig za potujočo knjižnico in ga za poživitev prebranih in starih knjižnih zalog poslala na teren (Kronika Ljudske knjižnice Brežice, 1945-1964).
Potujoči kovčki tako predstavljajo prvi poizkus, kako knjigo ponuditi bralcu, ki sam ne more do osrednje knjižnice. Prvi, v usnje oblečeni kovček, je bil s šestinšestdesetimi knjigami v sezoni 1959/1960 poslan v Artiče. Leto kasneje je nadaljeval pot v Sromlje, Artiče pa so dobile drugega. Do leta 1971 so z enajstimi potujočimi zbirkami bralno kulturo širili v Artičah, Sromljah, Skopicah, Mrzlavi vasi, Veliki Dolini, Pišecah, Globokem, Kapelah, Čatežu in Pečicah (V Knjižnici Brežice so na pot pospremili Posavsko potujočo knjižnico, 2021).
Vsak kovček je vseboval po željah bralcev izbrano kolekcijo knjig, vpisanih v posebno inventarno knjigo, ki jo poleg lesenega in usnjenega kovčka v Knjižnici Brežice hranimo še danes.
Obstajali so štirje kovčki (dva usnjena in dva lesena), drugo so bile škatle, ki so jih imenovali potujoči kovčki. Kovčke so začeli pošiljati po okoliških vaseh kot pomoč šolskim in krajevnim knjižnicam ter prosvetnim društvom. Kovček je sezono ali sezono in pol »bival« v enem kraju, nato je brežiška ljudska knjižnica delno ali v celoti zamenjala njegovo vsebino in kovček se je vrnil v kraj. Pri izboru gradiva so sledili željam bralcev v kraju. Prevladovala je lažja literatura, spomini, črtice, partizanske knjige, potopisi. Izbor knjig za kovčke je bil v domeni Ljudske knjižnice Brežice, ta pa se je posvetovala z izposojevalci po krajih. Ti so delali prostovoljno. Struktura uporabnikov je bila odvisna od lokacije kovčka. Če se je ta nahajal na šoli, so med uporabniki prevladovali otroci, ki pa so si gradivo izposojali tudi za starše in stare starše. (M. Šebek, osebna komunikacija, september 2020).
V prispevku Stari obiskovalci se spet vračajo (1969) preberemo: »Imamo deset potujočih kovčkov. Za te knjige nam je dal denar občinski svet Zveze kulturno-prosvetnih organizacij. S knjigami v kovčkih in njihovo pravilno izmenjavo delno krijemo potrebo po novih delih v vaških knjižnicah, ki imajo večinoma le stare knjige.«
Dela iz potujočega kovčka so brali tudi stanovalci Doma upokojencev v Brežicah. Prvi kovček z različnimi knjigami je brežiška knjižnica stanovalcem doma poslala leta 1979. Dvajset let po vzpostavitvi prvega kovčka je namreč nekdanja upravnica brežiške knjižnice Savica Zorko v novozgrajenem domu upokojencev, kamor se je preselila tudi sama, ustanovila oddelek matične knjižnice s potujočim kovčkom (Elizabeta Savica Zorko, 2017).
