Prvomajskim slovesnostim leta 1955 se je knjižnica pridružila s selitvijo v nov, ustreznejši prostor (v velikosti 23m2) na Cesti prvih borcev 21, v prostor, ki ga je odstopila Savica Zorko. V tem času je prišla knjižnica pod upravo SKUD-a »Stanko Černelč«, postala je njegova najaktivnejša sekcija (Šebek, 1984).
Ob preselitvi je knjižnica imela 2.184 knjig, 527 članov pa si je ob 2.530 obiskih izposodilo 8.097 del. Bralci so plačevali minimalno izposojevalnino. Pri izposoji so pomagali gimnazijci, ki jih je knjižničarka Savica Zorko usposobila za delo v knjižnici, poleg njih tudi številni drugi amaterski knjižničarji manjših knjižnic. Savica Zorko je do leta 1955 delo knjižničarke opravljala brez plačila (Šebek, 1984).
Mag. Lenart Šetinc, nekdanji ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, se spominja:
»Naša knjižničarka Savica nas je z zanesljivo in izkušeno roko vodila skozi prečudoviti svet literature. V desetih letih bivanja v središču mesta nasproti farne cerkve, ko dopolnjevanje zbirke ni moglo slediti vedoželjnosti nas mladih bralcev, ko je vsaka nova knjiga bila dogodek in priložnost za tekmovanje, kdo bi vpisal v evidenčni listek izposoje, je postala knjižnica moj drugi dom in zatočišče pred manj ljubimi dolžnostmi … Tako sem postal tudi “pomožni knjižničar” ter z veseljem priskočil v pomoč knjižničarki Savici v knjižnici po nedeljah, v času nedeljske maše, ko je bila gneča mladih uporabnikov največja. Ta izkušnja je očitno vplivala na mojo poznejšo delovno usmeritev.« (Šetinc, 2006)
V prispevku Mije Šebek z naslovom Splošnoizobraževalno knjižničarstvo v občini Brežice (1984) preberemo:
»Knjižnica je poslovala štiri dni v tednu in ob nedeljah dopoldne, dva dneva pa sta bila namenjena notranjemu delu. Knjižna zaloga se je malo obnavljala, za nove izvode je primanjkovalo prostora na policah, prostora za postavitev novih polic pa ni bilo.«
V prispevku Pogled nazaj (2006) pa o knjižnici sredi mesta razmišlja:
»V sobi, veliki 23m2, ki jo je pred leti odstopila Savica Zorko, je bila gneča omar, v njih gneča knjig, saj so bile na policah shranjene v dveh vrstah, ponavadi pa tudi gneča obiskovalcev, predvsem mladih.
Nekaj posebnega za današnji čas, takrat pa v knjižnicah običajen, je bil postopek izposoje. Knjižničarka je iz omar, ki so stale za izposojevalno mizo in je bila sestavljena iz treh starih odpisanih šolskih klopi, “oblečenih” v močnejši rjavkast papir, izbrala nekaj knjig, ki naj bi bile po okusu bralca. Med njimi se je odločil, kaj bo bral, če ni imel želje po določenih knjigah. Savica Zorko je bralca ponavadi opozorila še na kakšno zanimivost, če je ni preganjal naslednji obiskovalec, sicer pa je vsakemu posvetila nekaj časa.
Knjige so bile urejene po formatih in signaturah, kot so prihajale v knjižnico. Zavite so bile v rjavkast papir, na katerem so bili s tušem ali črnilom zapisani kratki podatki o knjigi (avtor, naslov) in signatura; nove knjige so že zavijali v polivinilno folijo. Knjižnica je imela inventarno knjigo, abecedno imenski katalog in kartoteko bralcev (članov); vodila je evidenco o izposojenih knjigah in plačilih obiskovalcev.«
Kljub vsem težavam je knjižnica prerasla okvire običajne krajevne knjižnice in bila med najmočnejšimi in najbolje organiziranimi knjižnicami v tedanjem krškem okraju.
