Tretjo nagrado po izboru strokovne komisije je prejel recept za postržjačo oziroma postrganko, ki sta ga, poleg mnogih drugih, poslali sestrični Jožica Juša Knez-Riedl in Marija Časar. Kot je zapisala gospa Knez-Riedl, je “pri peki kruha v posodi, kjer je gospodinja mesila testo, le-tega vedno kaj ostalo. Postrgani preostanek testa je razvaljala, po vrhu naložila koščke zaseke in slastno zapekla. Tudi ta jed je najboljša še vroča iz peči.”
Gospa Juša Knez-Riedl je zapisala takole:
“Ne tekmovalni duh, pač pa nostalgija je povezala dve sestrični z namenom, da iztrgava pozabi preproste krompirjeve jedi. Jedli so jih tako na pomurski domačiji kot v mestu, kamor jih je zanesla moja mama, ko se je po poroki preselila v Maribor. Izbrane jedi so bile res pogosto na mizi. Vsaki jedi sva dodali še ozadje. Vse od časov okrog 60. let, skromnih navad, ki pa sežejo tudi v današnje dni, ko želimo požlahtniti naše jedilnike. Recepture niso natančne do grama, saj je pri pripravi izbranih jedi dopustna ‘umetniška svoboda’.
Vukova župa
Na ta recept me je spomnila prav sestrična Marica. Na velikonočni petek je bilo treba skuhati prekajeno meso, da so ga ljudje ohlajenega nesli naslednji dan k žegnu in ponudili za velikonočni zajtrk. Meso se je kuhalo v veliko vode. Ko je bilo kuhano in se je v juhi ohladilo, šele potem so ga preložili v kakšno drugo posodo. Juhe pa pod nobenim pogojem niso zavrgli. Vanjo so zakuhali na kocke narezan krompir, dodali peteršiljevo korenino, korenček, poper, lovor, majaron in podmet, tudi kislo smetano. Juho so ponudili v globokih krožnikih in vanjo potopili tanjšo rezino kmečkega črnega kruha. In so dejali, da v juhi ni mesa, ker ga je «vuk poja« (volk snedel). Sama take juhe nisem jedla, ker v prazničnem času nismo hodili na obisk k sorodnikom. Pa tudi če bi bila takrat za mizo, juhe ne bi sproščeno jedla. Bojazljivka, kot sem bila, bi mislila, da volk nemara še kar naprej opreza za vogalom in čaka na priložnost, da bi zgrabil še kakšen košček mesa.
Krhljajnka
V hladnih dneh je prišla na mizo prav posebna juha, ki je ime dobila po repi, krhljajnki. Mama je recept prinesla od doma in jo je kdaj pa kdaj skuhala. A med nami, otroki, ni bila priljubljena. Šele po dolgih letih sem se iz čiste nostalgije odločila, da jo pripravim. Zapeljale so me glavice mlade repe, ki so bile lepo zložene na stojnici na tržnici v središču mesta, navdušila pa me je sestra Slavka, ki mi je povedala recept. Torej, olupljeno repo in krompir narežemo na kocke in damo kuhat v vodo skupaj s peteršiljevo vejico, z lovorjem, s kumino, soljo in poprom. Ko juha zavre, zakuhamo podmet in dodamo čisto malo paradižnikove mezge. Pred serviranjem posipamo dno jušnih skodelic z narezanim drobnjakom in čezenj vlijemo juho. Prav imenitna sprememba jedilnika.
Repna nat v solati
Pozimi je naša mama včasih pripravila solato iz poganjkov repe. Pravijo jim tudi repna nat ali cima. S sestro Cvetko sva bili pozorni, kdaj bo kakšna branjevka ponudila repno nat. A postala je prava redkost. Za solato je posamične rumene poganjke bilo treba dobro očistiti, oprati v več vodah in nasekljane zmešati z narezanim kuhanim krompirjem. Solato začinimo s stisnjeno šalotko, solimo, popramo in zabelimo z bučnim oljem ter vinskim kisom. Odlično se poda h kuhanim špagetom s paradižnikovo mezgo. Simpatična kombinacija je zelo nasitna. Spomnim se sorodnika Janka, ki je kot srednješolec prihajal k mariborski teti, naši mami, včasih na kosilo. Mama, izvrstna kuharica, se je posebej trudila, da bi bil dečko deležen dobre, zdrave hrane. A Janko ni imel apetita, prav mučil se je, da bi spravil kaj grižljajev vase. Šaril je po krožniku, naveličano navijal špagete na vilice in nesrečno obračal oči proti nebu. Mamo je zaskrbelo, da ni nemara bolan ali se ga kaj loteva. A kmalu smo odkrili, da ni razloga za preplah. Fant se je po pouku podal na kosilo, a se na poti ni mogel upreti čaru dveh mariborskih slaščičarn. Obe, Zvezda in Illich, sta sloveli po kremnih rezinah in penastih valčkih. No, pa poskusite vi spraviti vase po polnem krožniku sladkih dobrot še te presnete špagete. Podobno se mariborskim sladicam ni mogel upreti moj simpatični kolega Jože, ki je prihajal na skupne sestanke v Maribor iz Sl. Bistrice. Vedno je prihitel v zadnjem trenutku, zadihan, a očitno zadovoljen. Obisk ene izmed omenjenih slaščičarn je bil namreč njegov majhen ritual: najprej slaščice, potem pa sestanek.
Braska
Za tem nenavadnim imenom se skriva osvežilna poletna solata iz endivije s krompirjem. Le od kod tako nenavadno ime? Pregledala sem vrsto virov, a nobeden me ni pripeljal do odgovora. Ta pa je bil, kot je v življenju pogosto, v neposredni bližini. Sestrična Marica je pobarala sorodnico, ki ji pravimo mala Štefka. V družini imamo namreč tudi veliko Štefko. In mala Štefka, ki premore veliko kuharskega znanja, prinesla ga je od doma in obogatila z gospodinjskimi tečaji, je izstrelila kot iz topa: Braska je poparek! Pa poglejmo recept. Na drobno otrebljeno in oprano endivijo zmešamo še s toplim narezanim krompirjem in prelijemo z zabelo. Ta je pika na i. V kozici razpustimo žlico, dve zaseke in prelijemo s kisom, najbolje z jabolčnim. Preliv zlijemo čez endivijo s krompirjem, premešamo, lahko dodamo tudi strok stisnjenega česna. Soliti ni potrebno, saj je zaseka že dovolj slana. Takšna solata je primerna za poletno večerjo. Ni hladna in ne prevroča, temveč prijetno mlačna. Zraven ni boljšega kot kos črnega kruha. Na to solato me je spomnila sestra Cvetka. Tako jo je hvalila, da je še mene zamikala. In ni mi žal. Prijetna popestritev.
ŠE NEKAJ JEDI IZ PEČICE
V majhni kuhinji na domačiji v Pomurju pa niso vabljivo dišale le juhe, ki so brbotale na štedilniku. Ko si stopil v vežo, te je prevzel vonj zelišč z domačega vrta, majarona in šetraja. Omamno pa so dišale tudi dobrote iz krušne peči. Zavohal si jih že, ko si se približeval hiši. Tedaj so ljudje pekli kruh običajno doma, najpogosteje na vsakih štirinajst dni. Ni bilo boljšega kot premazati kos kruha z domačim maslom in medom. Enako se je prilegel kos kruha z zaseko, zraven pa kvašena murka. Čez čas pa so ljudje pričeli hoditi po enotni kruh v trgovino. Takrat sem bila kar malo razočarana, celo žalostna, saj se ni mogel kosati z domačim kruhom. Še zdaj vidim gospodinji Tiniko in Frančiko, drobni, pridni mravljici, kako sta potiskali kar pet hlebcev kruha v razžarjeno peč. Za kaj drugega skoraj ni bilo več prostora. Pa vendar se je našel kakšen za manjši priboljšek. Seveda se je ob praznikih peklo vse od potice do pogač. Sestrična Marica in bratranec Tonček sta obudila spomine na naslednje dobrote:
OCVIRKOVICE
Za to pogačo zamesimo testo iz ostre moke, dodamo malo soli, žlico sladkorja, jajce, malo cimeta, pecilni prašek, malo mleka, malo limonove lupine in seveda ocvirke – po presoji. Pregnetemo in poljubno oblikujemo hlebček.
POKRITI KROPEC (KRAPEC)
Ob omembi te jedi se je bratranec Tonček kar raznežil. Povedal je, da je mama ob peki kruha pripravila kdaj pa kdaj še to poslastico. Testo zamesimo kot za štrudelj, ga razvaljamo na loparju ali lesenem pladnju cca 1 cm ali več na debelo. Na razvaljano testo naložimo nadev (skuto in kislo smetano), malo posolimo in po želji sladkamo. Testo je treba razvaljati tako, da z delom testa lahko prekriješ testo z nadevom, po vrhu premažeš s kislo smetano, da lepše zarumeni in se zapeče. Kropec je treba jesti še vročega. Zato rada verjamem, da so ga hitro in z užitkom pospravili.
POSTRŽJAČA – POSTRGANKA
Pri peki kruha je v posodi, kjer je gospodinja mesila testo, le-tega vedno kaj ostalo. Postrgani preostanek testa je razvaljala, po vrhu naložila koščke zaseke in slastno zapekla. Tudi ta jed je najboljša še vroča iz peči.
AJDOV KRAPEC
Nekateri prisegajo na ajdov krapec. Zanj popariš za testo ajdovo moko, dodaš jajce, malo olja, malo soli, po občutku malo ostre moke, da lažje zamesiš testo. Razvaljaš in položiš v pekač. Na vrhu premažeš z zmesjo skute in kisle smetane, daš v pečico, da se zlatorumeno zapeče. Po želji lahko na premaz položiš še eno plast testa, ki jo po vrhu spet premažeš z mešanico skute in kisle smetane. Nato daš v pečico.
KIIFLJI TETE TINIKE
Naša teta je znala marsikaj skuhati in speči. Srednje veliki zlatorumeni kiflji, ki jih je postavila v večji porcelanasti skledi na praznično mizo, pa so bili njen zaščitni znak. Kar smejalo se ji je, ko je videla, kako segamo po njih. Zanje je treba zamesiti kvašeno testo kot za potico. Razvaljamo ga na loparju ali lesenem pladnju cca 0,50 cm debelo. Nato ga narežemo na kvadratke, te na sredini napolnimo z žličko marmelade, maka ali orehovega nadeva. Zavijemo in oblikujemo v kifeljčke, jih spečemo in s slastjo pojemo.
PA ŠE DVE ZLIVANKI
Nekateri jih imenujejo tudi zlevanke pa še kako drugače. V glavnem pa gre za preprosto sladico, ki so jo družine jedle za večerjo.
Pšenična zlivanka
Umešamo jajčka z mlekom in moko, da dobimo maso, podobno kot za palačinke ali za carski praženec, malo tudi posolimo. Zmes zlijemo v pomaščen pekač, ki ga predhodno v pečici ogrejemo. Nato spečemo sladico do lepe zlatorumene barve.
Koruzna zlivanka
Umešamo koruzno moko z mlekom, jajčki, s soljo in z malo pecilnega praška. Zmes zlijemo v pomaščen pekač, na vrh pa lahko dodamo naribano jabolko za boljši okus. Spečemo v pečici.”
