Sredi novembra 1405 sta se poročila Barbara Celjska , hči še živečega celjskega grofa Hermana II. in Ane Schaunberške, ter ogrski kralj Sigismund Luksemburški, vdovec, sin pokojnega ogrskega, češkega in nemškega kralja ter rimskega cesarja kralja Karla IV. Luksemburškega in Elisabeth von Pommern. 6. decembra istega leta so nevesto kronali za ogrsko kraljico v baziliki sv. Štefana v Székesfehérváru na Ogrskem; krono svetega Štefana ji je položil na glavo nadškof János Kanizsai von Esztergom.
Poroka je predstavljala sklepno dejanje dogajanja, ki se je sprožilo v letu 1396 s porazom združene križarske vojske pri Nikopolju. Pobudnik pohoda proti Turkom je bil ogrski kralj Sigismund Luksemburški, ogrskim četam pa so se na poti pridružili nemški in francoski križarji ter številne enote Vlahov in Transilvancev. Manjkali niso seveda tudi bojeviti Celjani; Herman II. je vodil avstrijske čete. Zlasti francoski križarji so podcenjevali turško vojsko pod vodstvom Bajazita I., prevladali pri strateškem načrtu in krščanska vojska je napačno taktiko napada plačala s popolnim porazom. Bitka je predstavljala velik poraz krščanske Evrope v boju s prodirajočo turško nevarnostjo, obenem pa ambicioznim grofom Celjskim podarila enkratno možnost za nesluten politični in gospodarski vzpon. Herman II. Celjski je namreč skupaj s Sigismundovim svakom Johannom III. von Zollern in ogrskim magnatom Nikolajem Garaijem poraženemu kralju omogočil umik z bojnega polja in povratek na Ogrsko. Tam si je moral Luksemburžan ponovno utrditi oblast, saj mu je smrt žene Marije Ogrske v letu 1395, po kateri mu je krona pripadala, prestol krepko zamajala. Leta 1401 so ga namreč ogrski magnati, nezadovoljni z njegovo politično in siceršnjo samovoljnostjo, zaprli, toda svobodo in krono mu je ponovno zagotovila vplivna in preizkušena naveza Herman II. Celjski – Nikolaj Garai. Sigismund svojih zaveznikov seveda ni pozabil; nagradil ju je s posestvi in naslovi ter se leta 1401 zaročil z najmlajšo Hermanovo hčerko Barbaro. Dinastična zveza Sigismunda z močno celjsko hišo in družino Garai – Nikolaj Garai se je poročil s Hermanovo hčerko Ano in tako postal Sigismundov svak – je vedno zadolženemu ogrskemu kralju predstavljala finančno zaledje in zavezništvo pri uresničevanju njegovih dolgoročnih interesov v Avstriji in na Jadranu.
Visoka, vitka in nenavadno lepa Barbara ter Sigismund, krepke postave, iskrivih oči, valovitih las in s košato brado, ki je bila na Ogrskem takrat modna, sta med sodobniki veljala za najlepši vladarski par v Evropi. Njuna poroka je bila politična in je odgovarjala tako strateškim interesom Sigismunda kot Hermana II. Celjskega. Barbara je bila sredstvo, ki sta ga oba moža uporabila za utrditev zveze in je predstavljalo takrat splošno prakso med plemiškimi družinami. Razlike med zakoncema ne bi mogle biti večje: 38- letni Sigismund je kot kraljevi sin zakonitosti dvornega življenja doživljal od otroštva. Kot zaročenca Marije, bodoče dedinje ogrske krone, so ga od 12. leta naprej vzgajali na ogrskem dvoru, bodočemu položaju kralja primerno. Bil je izobražen in razgledan, saj je Karel IV. sinovom namenil skrbno vzgojo. Sigismund je veljal za odličnega govornika, ki je poleg latinščine obvladal še nemščino, češčino, madžarščino, francoščino, italijanščino in verjetno hrvaški ali poljski jezik ter se znal spretno prilagajati poslušalcem. Ni mu manjkalo niti smisla za umetnost, čeprav na tem polju ni dosegal svojega očeta Karla IV. »Štel se je za dobrega kristjana in je globoko častil ogrskega nacionalnega svetnika sv. Ladislava ter bil neomajno privržen verskim pričakovanjem in zahtevam svojega časa.« Drugo plat njegovega značaja je predstavljal uživač, ki se je predajal različnim telesnim užitkom in se zaradi žene nikakor ni nameraval odreči zmagam na ljubezenskem področju. V času poroke je bil na začetku svoje poti k uresničitvi velikopoteznih političnih ciljev, ki so daleč presegali ogrske okvire. Jedro njegovega zanimanja in prizadevanj so bili obramba Ogrske in Evrope pred Turki, poenotenje in odprava velikega razkola v rimski cerkvi ter povrnitev sijaja nekdanjemu rimsko nemškemu cesarstvu. Pri uresničevanju svojih interesov ni izbiral sredstev in se ni obotavljal poseči tudi po takih, ki so presegala običajne krutosti, sicer značilne za oblastnike njegovega časa.
O Barbarini mladosti, njenem življenju in vzgoji do poroke vemo malo, skoraj nič. Fösslova meni, da so jo verjetno od leta 1401, ko je bila sklenjena zaroka, pripravljali na vlogo kraljice. Na začetku ji ni moglo biti lahko, še zlasti ker so na dvoru vladale intrige in specifične notranje razmere, toda pomagala ji je ambicioznost, značilna za celjsko hišo. Brez dvoma je bila tudi inteligentna, živo zainteresirana za gospodarska in finančna vprašanja ter obdarjena z naravnim talentom za politiko. Po poroki je v vlogi kraljice postala osrednja oseba izredno vplivne mreže, ki je bila na kraljevem dvoru lojalna Sigismundu in ga je pri njegovih ambicijah podpirala. Barbarini glavni podporniki in zavezniki na začetku so bili njen oče Herman II. Celjski, svak Nikolaj Garai, palatin v letih od 1402 do 1433, in kancler, zagrebški škof Eberhard. Najkasneje do leta 1410 si je Barbara sama in s pomočjo svojih podpornikov ustvarila položaj, ki jo je uvrstil v najožji krog tistih, ki so na dvoru sprejemali odločitve. V svojem 32 let trajajočem zakonu si je Barbara postopoma pridobila veliko znanja s področij politike, zakonodaje, financ in številnih drugih ved. Obvladala je tudi več jezikov in zato bolj kot katerakoli druga kraljica njenega časa slovela po svoji izobraženosti.
Ob poroki ji je kot nevesti pripadla bogata jutrnina; namen tega deleža, ki ga je poklanjal soprog, je bil, da se soprogi v primeru moževe smrti zagotovi dostojno vdovstvo. V skladu s cerkvenim pravom je vrednost jutrnine morala odražati obseg moževega premoženja in srednjeveškim kraljicam je bila na ta način zagotovljena materialna varnost. Barbara je tako ob poroki prejela jutrnino v obliki posesti in dajatev in samo prihodki od dajatev na uvozno ter izvozno blago (Dreißigstzölle), ki so veljale za zanesljiv vir dohodkov, so ji letno prinašale 20 000 zlatih guldnov. Poleg tega so ji odslej pripadale številne posesti v Slavoniji, Szaplonca, oba Kemleka, Jagnjedovec, gradova Garić in Velike, mesto Zagreb, Virovitica in Požega z županijama in davkom na kunje krzno in končno tudi davek od kunjega krzna iz celotne Slavonije. To je po ocenah naneslo dodatnih 8000 zlatih guldnov. Verjetno že po tradiciji ji je pripadal še Altofen, otok Csepel, mesto Kecskemét ter gradovi Buják, Szanda in Tolnavár na Ogrskem. Večina Barbarinih posesti v Slavoniji je ležala tako, da je, po oceni Mályusza odgovarjalo tudi interesom očeta Hermana II. kot slavonskega bana. Vrednost poročnega darila je Barbaro dvignila na položaj najbogatejše kraljice v poznem srednjem veku, s svojim gospodarskim talentom pa je kasneje svoje premoženje še povečala.
