Leta 1908 je Barbara zgodovinarju Chillianu predstavljala zanimiv fenomen politične zgodovine 15. stoletja, ki pa ni prerasel v veliko politično osebnost. Ocenil jo je kot mnogostransko in bleščeče nadarjeno osebnost, ki so jo zaznamovali telesna lepota, fascinantna govorniška nadarjenost in mojstrsko obvladovanje diplomacije v vseh legah – od najnižje do najvišje. Predznak vseh njenih prizadevanj so predstavljali predvsem njeni osebni cilji, kar jo je zaznamovalo kot človeka renesanse. Toda – kar se tiče umetnosti, bi pri njej zastonj iskali renesančnega duha.
Hoensch je leta 1996 zapisal: » V njej so se združevali želja po moči, odločnost in učinkovitost z renesančno težnjo, da v nasprotju s tradicijo in običaji svojega časa in okolja oblikuje svojo notranjo svobodo. Z lastno aktivnostjo, pametjo in močjo prepričevanja je postala samostojna politična osebnost. Otresla se je podrejenosti, ki jo je od nje pričakoval Sigismund, in posegala po lastnih ciljih s spretno zasnovanimi spletkami in z diplomatsko spretnostjo.«
Fößlova se je leta 2000 do njenega zgodovinskega lika opredelila takole: » Politično prizorišče te ogrske, rimske in češke kraljice je v določeni meri opredeljevala vloga kraljice v visokem srednjem veku. Ob številnih razlikah, ki so jih pogojevale različne okoliščine v kraljestvu, različne strukture in centri moči, sta se Barbara in Sigismund izkazala kot naveza, ki je bila kljub osebnim nesoglasjem sposobna ustvariti ne le začasen, ampak trajen in učinkovit vladarski tandem. Ravno kontinuiteta sodelovanja predstavlja vrednost tega vladarskega para in dodeljuje Barbari glede na njene srednjeveške predhodnice in naslednice poseben položaj. V tej navezi seveda ni šlo za partnersko vlogo pri delitvi oblasti, kajti Sigismund ji ni dopuščal vmešavanja v pomembna politična in diplomatska pogajanja ter odločitve; to je pridržal zase in pri Barbari iskal zgolj pomoč pri uresničevanju. Ne smemo pa spregledati dvoje pomembnih dejstev, ki sta ta srednjeveški vladarski konzorcij pogojevali: Barbarino zanimanje za politiko in gospodarstvo ter njeno sposobnost uveljavljanja, zaradi katere so ji tako Sigismund kot njegovi knezi delovanje zaupali in ji sploh dovolili na prizorišče oblasti. To so značilnosti, ki jih pri ostalih kraljicah poznega srednjega veka skoraj ni mogoče najti.«
