Milijonarjeva zgodba

»Vsem, ki se jih mogoče tiče, s tem in za današnjim dnem ugotavljam in pribijam s pravico odkritelja parcelo petsto čevljev od tegale znamenja po vodi navzgor. Zakoličeno 17. avgusta v letu 1896.  

G. W. Carmack«

»Začelo se je 1896, ko je George Washington Carmack po naključju našel zlato ob potoku Bonanza in to ves navdušen povedal drugim.

Proti koncu avgusta 1896 je bil ves svet ob potoku Bonanzi zakoličen in novi rudosledci, ki so prihajali dan na dan, so se razlezli po vsem klondiškem povirju in iskali proste parcele. Ob Bonanzi navzgor se je s težavo prebijal mlad avstrijski priseljenec Anton Stander po imenu, in iskal nezakoličen svet. Že devet let, odkar se je iz domače dežele na Dolenjskem pripeljal v mesto New York in iskal srečo po najbolj oddaljenih kotih na celini, delal kot konjski hlapec, kot ovčji pastir, kot kmečki delavec, kot rudar v premogovniku in zdaj kot rudosledec. Ko je prišel v Novi svet, ni znal niti besedice angleško, v žepu pa je imel samo en dolar in petinsedemdeset centov; ko pa se je že dobro priučil jeziku in je večino Severne Amerike prehodil peš, še zmeraj ni bil nič bogatejši. Vse svoje prihranke je porabil za vožnjo proti severu spomladi leta 1896. Iz zdaj, na zadnji avgustovski dan, se je vkrcal na zadnje tveganje. Bil je čeden moški in bilo mu je ravno devetindvajset let, imel je temne, skodrane lase in tenkočutne, nekam romantične poteze. Ko je prišel do južne rogovile na potoku Bonanzi, nekaj sto metrov nad Carmackovo parcelo, se je ustavil in se začel radovedno razgledovati. 

Stander je prišel k rogovilici s štirimi tovariši in vsi med njimi so si že zakoličili parcele ob Bonanzi.« (Zlata mrzlica, str. 71, 72)

Tako Berton v svoji knjigi o zlatokopih opisuje prihod Antona Standerja v Klondike na Aljaski, zlatokopa, ki je po ocenah nakopal tono in pol zlata, umrl pa reven. 

»Ko sem prišel do potoka, je bil to odločilni trenutek v mojem življenju. Po tem dnevu je bilo vse drugače. Vzel sem peščen vzorec in takoj našel zlato. Ne da bi vedel, sem naletel na najbolj zlatonosen potok tega sveta.« Tako je leta 1898 pripovedoval uredniku časopisa Klondike News Anton Stander – tedaj eden izmed šestih najbogatejših ljudi na Aljaski. 

Anton Stander, priimek je v različnih virih naveden različno, se je rodil kot Anton Prestopec v litijskem okrožju na Javorju, 16. junija 1867, očetu Matiji Prestopcu in materi Urši Rojc. Bil je drugorojenec in je imel še starejšega brata Matijo, mlajšega brata Franca in mlajšo sestro Marijo. (Litijski muzej Litija)

Zlato je bila magična beseda devetdesetih let. Čez Aljasko se vije zlatonosna reka Yukon. Prav tako zlatonosni so njeni številni pritoki. Toda toliko zlata kot ob Klondiku svet na enem mestu še ni videl. (Valerija Ravbar)

»V neprijazno naravo, peklenske zime Aljaske se je odpravilo 100.000 iskalcev, ki so v regiji Klondike  pri Yukonu v severno zahodni Kanadi v letih 1896 do 1899 preizkušali svojo srečo in vzdržljivost. Zlato je bilo odkrito 16. avgusta 1896 in novice  o tem so naslednje leto dosegle Seattle in San Francisco in povzročile pravi stampedo iskalcev zlata.« (Wikipedia)

In tako je nastalo mesto Dawson. 

Stander je prišel v časopise, ko se je zaljubil v lepo plesalko, ki jo je moral odkupiti od lastnika bara, kjer je popival kot obseden. Violet Raymond je očaral s svojo privlačno zunanjostjo in z velikimi zalogami zlata. Kupil ji je ves nakit, kar ga je bilo v mestu, med drugim tudi ogrlico, ki je segala do kolen. Dal ji je dvajset tisoč dolarjev v zlatem prahu in dežo za zabelo, polno zlatih kepic. Nazadnje se je poročil z njo, pa ga je uničila.

Pierre Berton je o tem pisal: 

»Tovariš Clarencea Berryja, čedni Avstrijec Anton Stander, se je zmagoslavno izkrcal v San Franciscu z novo ženo Violet Raymond, nekdanjo plesalko. Imel je v načrtu, da jo bo vzel s seboj na poročno potovanje na Kitajsko, in kot žepnino je imel tisoč funtov zlata v luksuzni kabini, ki je bila najbolj gosposka na Humboldtu. Violet je želela oditi na breg, Stander pa si ni upal pustiti zaklada brez varstva. Težko je povedati, kaj bolj ljubosumno straži – nevesto ali zlato, je zapisal neki reporter v Examinerju. Med tem dvojim je bilo res težko izbirati: videti je bilo, kakor da je edina rešitev,če da zlato Violet. In tako je Stander tudi storil, drobček za drobčkom, dokler ni vsega razdal. »(Zlata mrzlica, str. 499)

Na ameriški spletni strani se nahaja Milijonarjeva zgodba: 

Anton in Violet Stander sta živela v Dawsonu 1897 leta, ko je udarila zlata mrzlica v Klondikeu. Anton je hodil do reke Bonanza in že takoj našel tretjino unče zlata. Ni znano koliko so pozneje nakopali, a domnevajo, da je vsako kopanje vzdolž Bonanza Creek prineslo pol milijona dolarjev, po današnjih cenah je to 12 mio $.  

Z zlatom sta  zapustila Dawson City, v San Franciscu naj bi se poročila leta 1901, pred selitvijo v Seattle, Washington. Svoje bogastvo sta vložila v  zemljišča in nepremičnine. Leta 1905 so odprli novo zgrajeni Stander Hotel, za katerega trdijo, da je bil najboljši družinski hotel v severozahodnem delu države, z 250 sobami, zasebnimi kopalnicami, telefoni in sodobnim prezračevanjem. 

Vendar pa je nedolgo po odprtju hotela Standerja obiskal okrožni šerif, da bi mu predal poziv. V paniki je Stander ušel skozi vrata po ulici, zato je šerif v njegove noge ustrelil opozorilni strel. Stander je tako prevzel šerifov poziv, to je bil ločitveni sklep, ki je prepovedal prodajo vseh nepremičnin, dokler premoženje ni razdeljeno z ženo. 

V naslednjih dveh poravnavah so ocenjeno premoženje na 900.000 dolarjev razdelili, a je bilo tako močno obremenjeno s hipoteko, da ni dosti ostalo. Tako je Stander kljub velikemu bogastvu končal kot obubožan zlatokop, ki je ostal brez ficka. (OKthePK)

V ameriški wikipediji piše, da je bil Anton Stander šesti najbogatejši zlatokop klondiške zlate mrzlice. Navajajo, da je imel dve ženi, Violett Raymond, v letih 1901-1906 in Lillian Bessice Longworthy, v letih 1909, do njegove smrti, a sta živela ločeno. Imel naj bi tudi sina Otisa F. Standerja in hčerko Marjorie Stander Pushkin. Otroka sta umrla 1992 in 2005 leta. 

Pierre Berton, sin zlatosledca s Klondika, je v svoji napeti kroniki o zlati mrzlici iz prve roke opisal pustolovski lov za zlatom. Tako je opisal tudi propad enega izmed najbogatejših zlatokopov: 

“Eldoradski kralji so drug za drugim zleteli s prestola. Anton Stander je del premoženja zapil: žena ga je zapustila in vzela preostanek imetja, med drugim tudi hotel Stander, ki ga je postavil v Seattlu. Človek ji ne more tega preveč zameriti: kadar je namreč Stander pil je bil nagnjen k norim napadom ljubosumnosti, ob neki priložnosti jo je hotel z nožem razrezati na koščke. Stander se je odpravil spet proti severu, ker je iskal še en Klondike, vožnjo si je prislužil z delom, ker je lupil krompir v kuhinji, vendar je prišel samo do Reclja. Umrl je v domu pionirjev na Sitki. Njegova žena je živela do leta 1944 in zapustila premoženje v vrednosti 50.000 dolarjev.” (Zlata mrzlica) 

Zgodba Antona Standerja je še odprta, saj ni znan dom njegovega zadnjega počitka. Domnevajo, da je zapuščen in obubožan umrl v domu zlatokopov v Sitki na Aljaski ali pa v Oregonu, 2. aprila 1952. 

Eden najbogatejših zlatokopov je bil slovenskega rodu in njegova zgodba je zagotovo navdih za nova raziskovanja in odkrivanja. 

Navdih za zgodbo na Kamri: Prekletstvo zlata, Ivan Sivec

Zgodbo raziskovala Aleksandra Mavretič

Viri:

Berton, Pierre: Zlata mrzlica, Maribor : Obzorja, 1971.

White Pass & Yukon Route, OKthePK 

The Stander That Didn’t, The Seattle Times, 29.4.2001 

Anton Stander, Wikipedia

Klondike Gold Rush, Historynet.com 

Klondike Gold Rush, Wikipedia

Dawson City, Wikipedia 

Eldorado, Klondike News, 1898

Luka Hauptman, Litijski muzej Litija