Poletje v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je bilo za nas mulce vroče in dolgočasno. Šolske počitnice so bile že približno na sredini, mi pa smo šli na morje vedno šele v drugi polovici meseca avgusta in do takrat je bilo treba nekako preživeti. Živeli smo čisto na koncu Mengša, kakšnih tristo metrov oddaljeni od kanala Pšate, do prvih hiš iz smeri Kamnika je bilo približno stopetdeset metrov polj in travnikov. Zato smo morali dobro paziti, da nas mama ni videla, ko smo se odtihotapili proti Pšati, saj smo se bali, da bomo zaslišali njen strogi ukaz: “Takoj nazaj! Kdo vam je dovolil iti od doma?” Naša mama je bila namreč “brezposelna”, kot je večkrat v šali rekel oče, saj je morala paziti na nas tri mulce in najstarejšo sestro. Bili smo poravnani kot stopnice – najstarejša je bila sestra, jaz sem bil leto dni mlajši od nje, brata pa še tri in štiri leta mlajša od mene. Doma smo bili že na “Drnovem”, saj je stala naša hiša popolnoma osamljena čisto na koncu Mengša. Imeli smo precej velik vrt, kjer sta mama in oče z veliko ljubeznijo gojila vse vrste rož, zelenjave, grmovnic in drevja. Mama nas je vzgajala zelo strogo in njen najljubši moto je bil: “Reveži otroci, ki nimajo dela!” Če nam ni našla drugega dela, smo pa morali pobirati kamenje na vrtu. Tudi med počitnicami nam je vedno našla kakšno “delo”.
Prvi del počitnic, takoj po koncu šole, je bil namenjen nabiranju borovnic, ker so ravno takrat zorele in smo morali takoj v akcijo. Vsak je dobil košarico in “poberauček” – to je bila pollitrska skodelica, v katero smo nabirali borovnice in ko smo poberauček nabrali “s kupčkom”, smo jih lahko stresli v košaro. Med nabiranjem jih je bilo strogo prepovedano jesti, ker sicer ne bi nič nabrali. Norma je bila najprej tri litre, nato pa se je vsako leto malo dvignila. Ko smo bili malo večji, smo morali vsak dan nabrati vsaj pet litrov borovnic. Dokler nismo nabrali “norme”, nismo smeli domov. Zato še danes ne maram nabirati borovnic. Zvečer smo jih odnesli v kmetijsko zadrugo v Mengšu, kjer so jih odkupovali. Tako smo zaslužili nekaj dinarjev za šolske knjige in zvezke.
Ko je borovnic zmanjkalo, so bile zrele maline in ribez na domačem vrtu, tako da smo spet imeli ”delo”. Mama je vsako leto na sokovniku skuhala veliko soka, tako da smo imeli zdravo naravno pijačo skozi celo leto. K sreči je bilo tudi malin in ribezla enkrat konec in šele takrat so se za nas začele prave počitnice. Poletja so bila večkrat zelo vroča in če smo imeli le priliko, smo jo ucvrli k Pšati. Kanal je bil zaradi suše dostikrat suh, zato smo šli malo dlje do zapornice, kjer je bila zabetonirana “plaža” in tam smo se lahko kopali. Razbremenilni kanal Pšate so izkopali udarniki v prvih letih po drugi svetovni vojni. Pred tem je Pšata, ki je hudourniški potok, velikokrat poplavljala, ker se je njena struga ovinkasto vila skozi “Mali Mengeš”, kot smo rekli jugozahodnemu delu kraja. Voda ni bila prav čista, posebej po kakšni nevihti je bila čisto kalna, vendar nas to ni motilo. Bilo pa je takrat v njej še veliko rib – od piškurjev, klenov do postrvi. Tehniko lova “na roke” me je naučil sošolec iz Mengeške Loke. V tolmunu pod bregom, kjer so se skrivale ribe, je bilo treba prav počasi iti z rokama v vodo do ramen in otipati kakšno ribo. Če si bil dovolj vztrajen in previden, si jo lahko potipal pod trebuhom. Ko si ocenil pravi trenutek, si jo moral na hitro prijeti z obema rokama in vreči na breg. Seveda se je spolzka riba največkrat izmuznila in veselo odplavala kam drugam. Zato smo bili največkrat razočarani nad ulovom, ker smo v glavnem ujeli le kakšnega piškurja – majhno “pritlehno” ribo, ki je užitna le za mačke.
Na Pšati se je vedno dogajalo kaj zanimivega, zato nas je potok pritegoval kot magnet. S sosedovimi fanti, ki so bili doma blizu kanala Pšate, smo se nekoč dogovorili, da bomo naredili splav in odpluli navzdol po toku do konca Mengša ali pa še naprej proti Jaršam. Rečeno, storjeno! Gradbenega materiala nam je manjkalo, zato je sošolec Lojze mami ukradel kar desko za pranje perila, nabrali pa smo še nekaj starih desk in pričeli z gradnjo našega splava. Žebljev nam je tudi primanjkovalo in zato smo kar na hitro in le za silo sestavili splav, ki je bil daleč od Kon-Tikija. Odnesli smo ga do potoka in Lojze si je izboril pravico, da bo prvi “splavar”, ker je on prinesel glavni del splava – mamino desko za pranje perila – ali kot smo rekli “perivnik”. V tistih časih namreč še ni bilo pralnih strojev in so mame perilo najprej skuhale doma v velikih loncih in nato “žehto” pripeljale do potoka, kjer so ga sprale v vodi ob stepanju na teh pralnih deskah. A Lojze ni bil preveč spreten splavar in ko je skočil z brega na splav, se je ta takoj sesul in revež je nesrečno skočil ravno na desko z žebljem, tako da se je kar hudo ranil. Moral je k zdravniku, da je dobil injekcijo proti tetanusu, saj so bili naši žeblji v glavnem stari in rjavi. Dobil je “škorenj” iz obvez in naslednje dni nas je lahko le nevoščljivo gledal, kako se kopamo.
Ker je bilo v kanalu zaradi suše večkrat le malo vode, smo iz travnatih ruš in skal naredili jez, da se je vsaj tam dalo malo zaplavati. Seveda je bila voda zaradi gradnje jezu in zaradi naših živahnih nog zelo motna. Kljub temu smo z brega skakali v vodo na glavo. Tudi jaz sem se ojunačil in skočil na glavo v motno vodo, toda pristal sem na skali, ki je nisem videl in ko sem vstal, se mi je po obrazu ulila kri. Iz dobre dva centimetra široke rane je lila kot bi me klali in takoj so me ovili z brisačo in me odpeljali k zdravniku. Moral sem na šivanje v Ljubljano, kjer sem dobil “čelado” iz povojev. In za tisto poletje je bilo mojega kopanja na Pšati konec.
Ko pa je prišel mesec avgust, se je cela družina naložila v fička in smo se odpravili v Novigrad, kjer smo se kopali v Pineti. Pot do Novigrada je bila takrat zelo dolga in ponekod še makadamska. Trajala je skoraj tri ure, saj smo se čez “kačje ride” večkrat vozili za kamioni po polžje, tako da smo že do Kopra potovali vsaj dve uri. V Pineti so imela mnoga slovenska podjetja počitniške domove in tam se je tako kot še danes v glavnem govorilo slovensko. Otroci smo se kar naprej namakali v morju in mama nas je večkrat morala izvleči ven, ker smo imeli že čisto vijolične ustnice in smo se tresli kot šibe na vodi. Plaža pod pinijami mi je ostala v najlepšem spominu, čeprav sem na ploščatih skalah polnih alg večkrat pogrnil in imam spomine v obliki brazgotin še dandanes. To je bil za nas najlepši del počitnic, čeprav smo vedeli, da se bo kmalu po naši vrnitvi domov spet pričela šola in bomo spet v starih tirnicah.
