skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Mihael Mihelčič: Enajsta šola na Pšati

Poletje v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je bilo za nas mulce vroče in dolgočasno. Šolske počitnice so bile že približno na sredini, mi pa smo šli na morje vedno šele v drugi polovici meseca avgusta in do takrat je bilo treba nekako preživeti. Živeli smo čisto na koncu Mengša, kakšnih tristo metrov oddaljeni od kanala Pšate, do prvih hiš iz smeri Kamnika je bilo približno stopetdeset metrov polj in travnikov. Zato smo morali dobro paziti, da nas mama ni videla, ko smo se odtihotapili proti Pšati, saj smo se bali, da bomo zaslišali njen strogi ukaz: “Takoj nazaj! Kdo vam je dovolil iti od doma?” Naša mama je bila namreč “brezposelna”, kot je večkrat v šali rekel oče, saj je morala paziti na nas tri mulce in najstarejšo sestro. Bili smo poravnani kot stopnice – najstarejša je bila sestra, jaz sem bil leto dni mlajši od nje, brata pa še tri in štiri leta mlajša od mene. Doma smo bili že na “Drnovem”, saj je stala naša hiša popolnoma osamljena čisto na koncu Mengša. Imeli smo precej velik vrt, kjer sta mama in oče z veliko ljubeznijo gojila vse vrste rož, zelenjave, grmovnic in drevja. Mama nas je vzgajala zelo strogo in njen najljubši moto je bil: “Reveži otroci, ki nimajo dela!” Če nam ni našla drugega dela, smo pa morali pobirati kamenje na vrtu. Tudi med počitnicami nam je vedno našla kakšno “delo”.

Read more

Photo gallery

Filtering options

Search

Content type

Categories
Categories
Categories
Categories
Categories

Region selection


2008 - 2024 © KAMRA, Production: TrueCAD d.o.o.