»Mariborski otok«. Ko si slišal ti dve besedici, pa čeprav je bila morda zima, mraz, mokrota v čevljih, ti je postalo toplo pri srcu, pa tudi mokrih nog nisi več čutil. Ko si pogledal v sivo nebo, si videl čisto, poletno modrino, spodaj pa še vse žive vesele barve. Že takrat si se vnaprej veselil srečanj, iger s prijatelji, tam je prezimovala in čakala ljubezen. Bil si na našem otoku.
To so bila lepa vroča poletja, vznemirljiva, obetajoča in nikoli niso razočarala. Nekateri so hodili tja že konec maja, niso vzdržali do uradnega odprtja. Eni so že lovili barvo na svoja lica in potem zvečer pred kinom izzivali bledoličnike, drugi so tam v miru brali knjige, tretji so z dekleti raziskovali skrite kotičke tega malega raja sredi Drave.
Pravili so, da je Mariborski otok eno najlepših poletnih kopališč v Evropi, podobno kot slovi že dolgo Mariborski park. Ni ga bilo, ki bi temu oporekal. A mi o tem nismo razmišljali, mi smo tam preprosto uživali.
Bilo je vroče, včasih si pustil kar odtise bosih nog v asfaltu. Pograbil si kopalke, takrat so bile to minimalke, drobiž za vstopnino in sladoled ter jo mahnil gor po Koroški, ob Dravi mimo broda pa čez most in že si bil na varnem, v drugi deželi. Že pri brodu je bilo vznemirljivo. Takrat je Drava tekla še kar hitro, spodaj pod Mariborom še ni bilo elektrarne, ki bi upočasnila tok. In brod je bil kot nek trmast prevoznik za ljudi na desnem bregu. Čudovito je bilo tisto šumenje vode, pa rožljanje verig in žic, ki jih je vodila gospa Julijana. Zaradi te romantike smo se včasih peljali tudi mi z levega brega. Ko si skočil z »ladje«, si po nekaj korakih lahko pobral še nekaj murvinih plodov, na levi je bila črna, na desni bela, se posladkal in že si bil na mostu. Tam si pospešil korak, ko si slišal živžav kopalcev in glasove iz zvočnikov, navadno kakšno kavbojsko popevko. Ali pa: »Pozor, pozor! Izgubil se je… Čaka vas pri recepciji…«
Niti pomislili nismo, da bi Otok zamenjali za kaj drugega. Ko sem delal preko Študentske zadruge pri Talisu in polnil steklenice Cockte, je prišla na vrsto tudi nočna izmena. Zjutraj ves zaspan nisem mogel v posteljo. Šel sem na Otok in tam dremal na soncu, če me niso premamile naše igre, lovljenje »čez ek«, najpogumnejši so se lovili celo na skakalnici, »tauh partije« ali pa »nogometni tenis« preko ene ali dveh desk za ležanje. Pravi hit so bile Rondo žoge, plastične fluorescentno živobarvne žoge, ki so jih nekateri srečneži dobili iz tujine. V teh bazenih so se rojevali tudi izjemni plavalci in skakalci v vodo; spomnim se imen Drofenik, Kocmur, Lipovnik… Nekateri so blesteli tudi na Olimpijskih igrah in drugih tekmovanjih po svetu.
Sploh je Otok v svojem živžavu izžareval eno samo zdravje in optimizem. Vse skrbi smo pustili v mestu. Posebnost je bil črnolasi Đuro. Menda je krasno skakal z desetke, videl ga nisem, opazil pa sem, da je vedno imel glavnik zataknjen za kopalke, ob sebi pa atraktivno blondinko, s katero je paradiral po Otoku. Nadaljevanje pa ni več za javnost…
Cena vstopnic ni bila visoka, bil je socializem, za »narod« je bilo poskrbljeno. Tam ni bilo videti kakšnih velikih razlik. Niti pri plavanju čez Dravo nisi hotel biti šleva. Čeprav smo imeli dovolj drobiža, smo se »prešmuglali« na Otok. Majico si zavezal okoli glave, stisnil zobe in se spustil v deročo vodo. Če si bil bolj slab plavalec, si moral daleč gor proti elektrarni, potem pa močno plavati, da si zagrabil še za zadnjo vejo na spodnjem koncu. Da, bili so herojski časi!
Letos sem bil po dolgem času tam, na jesenskem sprehodu, od mesta do Otoka. Na Lentu se zabavajo ob najstarejši trti. Tam se vedno spomnim, da so takrat, ko smo študentje risali Lent preko Drave, Romi obešali perilo na tej trti. Tu in tam so še kako vejo posekali in pokurili na svojem ognju ob vodi.
Ko so jih izselili in obnovili hiše, ki so ostale, se je začel turizem. Včasih pa smo tam plavali. Bilo je mestno kopališče, tako kot na desnem bregu, kjer je zdaj nova Medicinska fakulteta. Če sem obnove okoli stare trte nekako vesel, v preteklosti bi lahko sicer obnovili mnogo več stavb, tudi tiste v vodi, pa sem ob tistem steklenem serijskem izdelku ogorčen. Ukradli so še en lep del mariborskega obrežja. Vzeli so lep del naše mladosti.
Tam, kjer je vozil brod, je urejen zaliv in pri gostišču so postavili tablo, na kateri je omenjena gospa Julijana. Lepo. Na Otoku pa je presenetljivo skoraj vse po starem. Bazeni isti, le desetmetrske skakalnice že dolgo ni več, dolga lesena garderobna stavba kljubuje času, dodali so tobogan, malo motečo betonsko teraso, a narava je najlepša. Drevesa še vedno enako šumijo okoli kopališča in varujejo te mariborske Havaje.
Pripis: Slabo leto po tem zapisu sem bil na obisku pri sorodnikih. Bil je vroč julij, kot ni bil že nekaj let in šel sem se tja ohladit. Nekoč so bili pred mostom parkirani trije fički, tokrat več kot sto vseh mogočih znamk. Na Otoku pa skoraj vse po starem. Bil sem navdušen in to sem tudi povedal novinarki Radia Maribor., ki me je takoj zagrabila, ko je slišala, da sem kopalnega reševalca vprašal, ali bi se dalo dobiti kakšne kopalke. Te sem seveda pozabil doma. Dobil sem kopalke nekega drugega pozabljivca, sicer s fluorescentno zeleno lobanjo natisnjeno ob strani, ampak tudi ta problem je bil rešen.
Neverjetno, kako so se slike iz preteklosti pojavljale ta dan, kljub temu, da sem srečal samo enega znanca. Sedel sem, morda pod istim velikim drevesom kot nekoč, ko smo malicali kruh, namazan z zaseko in pili malinovec ali pa, kar je bilo bolj nobel, rdečo »pokalico z mehurčki«. Tako kot nekoč je mladina skakala v vodo, igrali so pingpong, odbojko, kartali so, mamice so dojile dojenčke, zaljubljenci so se poljubljali… Življenje teče naprej. Še nekaj se je ponovilo: ko sem skočil v vodo na glavo, seveda »na pauhflek, zanalašč, da ne bote kaj mislili!«, so mi kopalke v vodi zlezle čez zadnjo plat… kot nekoč.
