Mestna župna cerkev, od leta 1863 tudi proštijska cerkev, je najlepši in najbogatejši arhitekturni spomenik Ptuja iz 12. stoletja. Najstarejša zgradba v mestu, zgrajena na vzhodnem obrobju najstarejšega dela Ptuja, je zanimiv skupek stavbnih faz od romanike do neogotike. Kljub mnogim prezidavam je današnji videz cerkve predvsem gotski.
Enoladijsko cerkev je v začetku 12. stoletja dal sezidati salzburški nadškof Konrad I., in sicer na mestu, kjer naj bi v drugi polovici 9. stoletja, v času spodnjepanonskih knezov Pribine in Koclja stala njena predhodnica. Ali je bila cerkev, ki je bila tesno povezana s salzburškimi škofi in gospodi Ptujskimi, župnija že od začetka ali je postala to šele v času turških vpadov, ni natančno znano. Leta 1863 je cerkev postala proštijska. Do leta 1775 jo je obdajalo obzidano pokopališče. Leta 1776 so mrtve začeli pokopavati na novem pokopališču v predmestju Kaniža. Leta 1830 pa sopokopališče izravnali, obzidje pa podrli.
V drugi četrini 12. stoletja, v času Konrada I., je bila cerkev enoladijska (bila je krajša in nižja od sedanje srednje ladje). V 1. polovici 13. stoletja so cerkvi prizidali še stranski ladji, povišali srednjo in postavili zahodno emporo. Sredi 13. stoletja je cerkev že bila triladijska bazilika. V 14. stoletju so stranski ladji križnorebrasto obokali. Ob gotizaciji cerkve sredi 14. stoletja je bil prizidan še nov (sedanji) prezbiterij (t. i. »dolgi kor«), ok. 1370 pa so zahodno emporo, ki je bila v 13. stoletju samostojen in proti cerkvi zaprt prostor, spremenili v pevski kor in jo s širokimi šilastimi loki odprli v osrednjo ladjo. Ok. 1415 je bila podaljšana južna ladja, ob koncu 15. stoletja pa dvignjena in obokana še srednja ladja. Tako je cerkev do konca 15. stoletja dosegla današnji tloris in višino. V 17. in 18. stoletju so cerkev barokizirali. Prizidali so ji stranske kapele in vrh prezbiterija postavili stolpič, ki je nadomestil leta 1684 pogoreli zvonik. Baročni posegi so se zaključili leta 1809 s poslikavami Matthiasa Schifferja, med leti 1877-1889 pa je bila cerkev neogotsko prenovljena (s freskami jo je okrasil furlanski umetnik T. Fantoni). Naslednja obnova je sledila šele v drugi polovici 20. stoletja. V letih 1968 in 1969 so po konservatorskih načelih obnovili cerkveno zunanjost, v letih 1981 in 1986 pa še njeno notranjost.
Cerkev sv. Jurija je bazilika. V njej je ohranjenih več fragmentov slikarij iz 14. in nekaj celot iz 15. stoletja. Nekaj umetnin iz 14. stoletja pripada parleanskim mojstrom, ki so v naše kraje prišli na povabilo gospodov Ptujskih in sem prinesli lepotne ideale mednarodnega gotskega sloga. Njihovo glavno delo je bila zidava in oprema romarske cerkve na Ptujski Gori, njihovo delo pa je tudi relief nad portalom, ki vodi v severno stransko ladjo cerkve na katerem je upodobljen Prestol milosti (ok. 1390).
Med kiparskimi umetninami je posebne pozornosti vredna gotska lesena plastika sv. Jurija iz ok. 1380. Kip mestnega in cerkvenega patrona, ki je nekoč morda bil osrednji lik v velikem cerkvenem oltarju, sodi v sam vrh gotskega kiparstva na Slovenskem. Upodobljen je v trenutku, ko s sulico ubija zmaja. Zmagovito stoji nad premaganim, na hrbtu ležečim krilatim zmajem s kačastim telesom in volčjo glavo. Na prsni plošči oklepa ima naslikan Jurijev križ, kakršen je tudi v ptujskem mestnem grbu.
Cerkev se ponaša tudi z veliko redkostjo – gotskimi kornimi klopmi v prezbiteriju, v katere je vrezana letnica 1446. Sedeži iz hrastovega lesa so okrašeni z gotskim krogovičjem, poživljajo jih še rastlinska ornamentika in živalske figure. V prezbiteriju so zanimiva tudi poznogotska kovana vrata iz prve polovice 15. stoletja, ki vodijo v zakristijo. Strop prezbiterija je leta 1815 poslikal avstrijski slikar Matija Schiffer, njegova je tudi slika z upodobitvijo smrti sv. Jurija, mestnega in cerkvenega patrona, ki je nekdaj sestavljala glavni oltar. Najnovejši v prezbiteriju so menza, bralni pult in križ, ki jih je leta 1986 v kamen vklesal ptujski kipar Viktor Gojkovič.
V zakristiji so ohranjene čudovite baročne omare iz leta 1747, delo ptujskega mizarja Franza Wasserja in rezbarja Petra Marenzellerja. Ptujska mojstra sta izdelala tudi z lesenimi reliefi okrašeno prižnico (1763) ter klopi v glavni ladji (1757). V 17. in 18. stoletju, ko so cerkev na novo opremili, je v dveh ptujskih rezbarskih delavnicah, ki sta delovali proti kocu 17. stoletja, nastalo tudi več baročnih oltarjev (sv. Ane, sv. Družine, Treh kraljev, Andrejev in Florjanov).
Posebna dragocenost cerkve je Laibov oltar v Krstni kapeli. Poleg kipov sv. Jurija in Sočutne sodi med najdragocenejše umetnine v cerkvi. Krilni oltar, nastal med letoma 1457-1467, je delo salzburškega slikarja Konrada Laiba. Lesena krila so prekrita s pozlato, na slikah pa so upodobljeni sv. Hieronim, Marijina smrt in sv. Marko. Na predeli je narisan Veronikin prt. V krstni kapeli je ohranjen tudi gotski krstilni kamen (krstilnik) iz 15. stoletja. Na severni steni so renesančne slikarije (1510-1520), ki predstavljajo sv. Sebastijana in sv. Martina.
V cerkvi se je ohranila tudi vrsta nagrobnikov in epitafov iz 16. in začetka 17. stoletja, saj je bilo do leta 1775 okrog cerkve pokopališče. Veliko jih je vzidanih v južno zunanjo cerkveno steno – najlepši med njimi so renesančni, posebej pa se odlikujejo Opprosnitzev (1583), Hassov (ok. 1600) in Praunfalchov (1610). V notranjosti je na slop glavne ladje naslonjen nagrobnik Georga von Calausa, imenovanega Walzer, komornika in ptujskega grajskega poveljnika, ki je umrl leta 1595. Na nagrobniku je upodobljen vitez v oklepu z zastavo v desnici in perjanico na šlemu.
V 18. stoletju so se najbolj posvetili štirim stranskim kapelam (Frančiškova, Dizmova, Križeva kapela in kapela Žalostne Matere Božje). Najimenitnejša med njimi je kapela Žalostne Matere Božje v podaljšku severne stranske ladje. V oltar je postavljena gotska plastika Sočutne, salzburška umetnina iz 15. stoletja.
