Miroslav Zidar je bil rojen 15. aprila 1941 v Radovljici, pozneje se je družina preselila v Ljubljano, kjer je do 1958 obiskoval II. državno gimnazijo – Gimnazijo Poljane in tehniško srednjo šolo. V Industrijskem montažnem podjetju (IMP) v Ljubljani je bil do 1981 samostojni projektant v projektivnem biroju, od leta 1981 pa vodja ponudbe v inženiringu. V letih 1981–1985 je v Iraku vodil projektivni biro IMP.
Prvega psa – nemškega ovčarja Borčija Blejskega ‒ je dobil že kot 13-letnik. V dar ga je dobil njegov stari oče in Miroslav ga je vozil na sprehode. Šolati ga je začel kot samouk, po občutku. Obvladati ga je moral, kot je vedel in znal, s tem da ni imel nobenih izkušenj. Tako se je sam prebijal skozi težave. ki mu jih je povzročal nemški ovčar Borči, kar pa ni bilo preprosto, saj je bil zelo agresiven, predvsem do psov. Vendar ga je vedno bolj obvladoval in pri tem pridobil ogromno izkušenj. Z njim je ustvaril kar nekaj zanimivih posebnih vaj, kot npr. daljinski skok, plezalni skok, hoja po lestvi, skok skozi ognjeni obroč, hoja po zadnjih nogah in izvajanje vaj zgolj na gibe, brez glasnih povelj. Tako je vstopil na področje kinologije.
Leta 1954 se je vključil še v Ljubljanski klub ljubiteljev športnih psov in s svojim občutkom za šolanje psa hitro pridobil zaupanje tedanjih kinoloških eminenc: Janeza Klemenčiča, Bogdana Sežuna in Teodorja Dreniga.
Konec petdesetih in začetek šestdesetih let je že začel z vodenjem tečajev za šolanje v ljubljanskem društvu z imenom Klub za vzrejo in šolanje športnih psov Ljubljana. Uredil je takratno klubsko hišico ter postavil betonsko plezalno skakalnico. Za vodenje ga je predlagal njegov predhodnik g. Klemenčič, ki je ocenil, da je sposoben za vodjo šolanja, on pa je vodil ekipo za propagandne nastope, ki so jih imeli skoraj vsako leto na športnem igrišču oziroma stadionu ne samo v Ljubljani, temveč tudi po Sloveniji. Z njimi so propagirali šolanje in kinologijo nasploh.
Gospod Zidar pravi, da se je šolanje psov z leti spremenilo. Vedno bolj je bil v središču pes kot družabnik na eni strani in službeni pes na drugi. Vendar tako kot na vseh področjih je tudi na tem prišlo do pretiravanj in odmikov od principa osnovnega šolanja. Tako se zdaj prakticira samo še delo s priboljški, namesto prejšnje pohvale in upoštevanja doslednosti, torej s “podkupovanjem”, pri čemer pa pes ne dela več zavestno in vsebinsko, torej zavedajoč se ubogljivosti, temveč le refleksno za hrano.
