Pot, ki je Miroslava Zidarja uvrstila med vodilne slovenske kinologe z mednarodno veljavo je bila dolga. V kinologijo je vlagal ves prosti čas. Ugled si je pridobil postopoma z doslednim delom in vseh področjih kinologije in s pridobivanjem zaupanja tako domačih kot tudi tujih kinoloških strokovnjakov.
Že leta 1963 je opravil prvi izpit za kinološkega sodnika za zunanjost in delo službenih pasem in lavinskih psov ter se v kinologijo vključil kot zelo aktiven sodnik. Od leta 1978 je član Kinološkega društva Domžale, katerega ustanovni član je bil.
Po služenju polletnega vojaškega roka v Kikindi je imel srečo, da so ga premestili v Ljubljano, v vojaški Center za šolanje vojaških psov Vižmarje. Zaradi odličnih referenc je prevzel šolanje nemških ovčarjev, takrat edine pasme službenih psov pri nas. Delo s psi oziroma kinologija je postajala in postala osrednji del Zidarjevega življenja, vendar je usoda hotela, da ga je služba popeljala za več let v Irak. S seboj je vzel tudi svojega zvestega spremljevalca, nemškega ovčarja Larsona. Ob vrnitvi v domovino je ostal zaposlen kot samostojni projektant strojnih instalacij v matičnem podjetju IMP, ves svoj prosti čas pa je namenjal kinologiji.
Že na začetku svoje kinološke kariere je nadarjenost za delo s psi izkazal ob snemanju filma Volk samotar (Vuk samotnjak) leta 1972, ko je za potrebe filma izšolal nemškega ovčarja Roula von Spargeldorfa. Film, v katerem je imel poleg Roula (filmsko ime »Hund«) glavno vlogo nepozabni 12-letni Slavko Štimac, je na območju Jugoslavije dosegel neznanski uspeh. Film je prejel srebrno areno na festivalu v Pulju in nagrado publike. Film so nameravali posneti v Liki in na Velebitu, po nekaterih podatkih na Vlašiću v Bosni, vendar je sneg povsod že kopnel, zato so zasnežene prizore s kamero ujeli na Veliki planini, nekaj drugih pa tudi drugje po Sloveniji. Opremo, igralce, ovce in volkove so z gondolo in sedežnico prepeljali na Veliko planino in tako se je naselje za mesec dni spremenilo v bosansko vas.
Leta 2016, po 44 letih od nastanka filma, sta se Zidar in Štimac znova srečala v Piranu na filmskem festivalu. Srečanje so organizirali pri Primorskih novicah. Snemalec pri filmu je bil Nenad Jovičić, eden največjih snemalcev Jugoslavije, o katerem smo pisali v prvi številki naših tematskih križank leta 2020. Štimac se je spomnil, da je Roul na puljskem festivalu na ukaz Miroslava Zidarja odnesel z odra košaro z darili. Štimac je ob srečanju po vseh teh desetletjih povedal tudi, da je bila ločitev od Roula po snemanju travmatična. Da bi ublažil bolečino, si je v Beogradu priskrbel nemškega ovčarja mladička. Dočakal je 14 let. Žal pa je glavnega pasjega junaka filma Roula (v filmu Hund) štiri leta po snemanju zadel avto, in sicer v glavo. Najprej mu ni bilo nič, pol leta zatem pa so se začeli epileptični napadi, vse pogostejši, dokler mu nazadnje ni počilo srce.
Ker je bilo časa za kinologijo vedno premalo, se je leta 1991, da bi se popolnoma predal kinologiji, odločil sprejeti mesto sekretarja KZS in vodje rodovne knjige. In v tej službi je ostal do leta 2000. Leta 1995 je postal mednarodni kinološki sodnik za ocenjevanje zunanjosti vseh pasem (sodnik FCI all-round), čemur je pozneje posvečal ogromen del svojega časa, saj je njegov ugled segal daleč prek naših meja. Opravil je tudi izpit za sodnika za ocenjevanje dela ruševinskih psov, postal sodnik za agility. Beseda agility izvira iz angleščine in pomeni gibčnost oz. okretnost. Gre za premagovanje različnih ovir, ki jih mora pes premagati v najkrajšem možnem času. Pri agilityju ne uporabljamo povodca ali ovratnice.
Na Norveškem je leta 1998 naredil izpit za obedience in postal član FCI komisije za obedience. FCI obedience je mednarodno priznana kinološka športna disciplina, sestavljena iz različnih vaj poslušnosti. Na pobudo soproge je leta 1999 opravil še izpit za junior handling in se vključil v Komisijo otrok in pes/Mladi kinolog KZS. Ob tem je bil tudi večkrat delegat in strokovni vodja na razstavah psov in tekmovanjih.
Miroslav Zidar je bil dolga leta na mestu sekretarja na kinološki zvezi, pozneje tudi podpredsednik predsedstva KZS in predsednik KZS. Nekaj let je bil predstavnik Jugoslavije na skupščinah FCI, po osamosvojitvi Slovenije pa tudi vodja ali član delegacije Slovenije na skupščinah mednarodne kinološke zveze FCI, član FCI Komisije za obedience. Udeleževal se tudi znanstvenih kongresov v okviru FCI.
Predaval je na seminarjih za kinološke sodnike in pripravnike za ocenjevanje zunanjosti psov na KZS, na prvih tečajih za vodje tečajev za šolanje psov po društvih, na Veterinarski fakulteti, na Biotehnični fakulteti, na seminarju za vodnike policijskih psov in bil član takratne sedemčlanske Strokovne komisije za programe izpopolnjevanja in usposabljanja. Njegovo znanje so izkoristili tudi v tujini, predvsem so ga vabile kinološke zveze v nastajanju in razvoju.
V obdobju od leta 2000–2007 se je specializiral za šolanje psov vodnikov slepih in slabovidnih, izšolal je sedem psov oziroma psic in opravil z njimi tudi predpisane izpite za psa vodnika slepih. Zadnja desetletja ga je najbolj pritegnilo delo sodnika za ocenjevanje zunanjosti psov in na povabila organizatorjev je prepotoval velik del sveta in sodil v 50 državah na vseh celinah, razen v Afriki.
