Ob koncu 19. stoletja se je v Mariboru zaostroval narodnostni boj, v katerem je nemštvo skušalo onemogočiti razvoj mariborskih Slovencev. Štajerski Slovenci so se ukrepom upirali s krepitvijo svojih gospodarskih, kulturnih in političnih organizacij. Primanjkljaj se je kazal na področju znanosti.
Zaradi tega se je 18. marca 1903 devetnajst mariborskih izobražencev odločilo ustanoviti Zgodovinsko društvo za Slovensko Štajersko. Idejni vodja društva je bil dr. Franc Kovačič, ki je zamisel o raziskovanju zgodovine štajerskih Slovencev prinesel iz Rima, kjer je študiral. Raziskovanje v bogatih fondih vatikanske knjižnice, kjer je našel le nekaj gradiva iz Ljubljane, za Štajersko in Koroško pa le nemška dela, mu je nudilo uvid v potrebo po slovenski znanstveni literaturi.
Ustanovni zbor Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko je potekal 28. maja 1903 v Narodnem domu v Mariboru. Ustanovitelji so se zavedali, da za obrambo in uveljavljanje slovenskega naroda ne zadošča le politično delo, ampak morajo boj za narodni obstanek opreti tudi na znanost. Namen društva je bil znanstveno raziskovati preteklost štajerskih Slovencev v povezavi z zgodovino vseh Slovencev. Ker preučevanje zgodovine ni bilo možno le ob zbranih arhivskih dokumentih in arheoloških najdbah, so ustanovili strokovno knjižnico. Odločili so se, da bo knjižnica zbirala knjige, časnike, časopise in rokopise, ki so nastali na slovenskem območju Štajerske. To je bila specialna domoznanska knjižnica, ki je bila nujen delovni pripomoček društva. V Mariboru tedaj ni bilo javne znanstvene knjižnice, obstajala je le ena javna knjižnica – nemška ljudska knjižnica.[1]
Od leta 1903 do leta 1909 si je knjižnica Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko svoj prostor delila z društvenim muzejem in arhivom v deškem semenišču (danes Konservatorij za glasbo in balet na Mladinski ulici 12). Temelj knjižnici je z darovanjem svoje knjižnične zbirke, rokopisov in opreme postavil Matija Slekovec, prvi društveni predsednik. Za prvega knjižničarja in arhivarja so imenovali slovenskega umetnostnega zgodovinarja Avguština Stegenška.[2] Zgodovinsko društvo si je od ustanovitve prizadevalo za veliko javno knjižnico za štajerske Slovence, a so se morali zadovoljiti z društveno knjižnico zaprtega tipa. Izposojo gradiva je moral vsak član društva naznaniti knjižničarju, ki je edini rokoval s knjižničnim gradivom. Pri izposoji gradiva na dom si je zabeležil datum, naslov in signaturo knjige ter ime in naslov člana. Čas izposoje je bil omejen na 1 mesec.[3] Svojo knjižnično zbirko so dopolnjevali z darovi in z zamenami društvenega glasila Časopis za zgodovino in narodopisje (ČZN) za druge publikacije. Leta 1904 je društvena knjižnica štela že 312 zvezkov. Darovalci in podarjene knjige so bili popisani v sejnih zapisnikih ali v letnih poročilih v Časopisu za zgodovino in narodopisje.[4]
Zaradi prostorske stiske so se knjižnica, arhiv in muzej 6. junija 1909 preselili v Narodni dom. Za vodstvo vseh zbirk so določili »muzejski upravni svet«, v katerem so bili dr. Avguštin Stegenšek, dr. Radoslav Pipuš, dr. Franc Kovačič, Srečko Stegnar, slikar Franc Horvat in pasar Karol Tratnik. Avguština Stegenška so razrešili funkcije arhivarja in knjižničarja, a je to delo opravljal še naprej.[5] Leta 1911 so knjižnico premestili v lasten prostor v Narodnem domu, kjer jo je po strokah uredil Srečko Stegnar.[6] Ureditev v knjižnih omarah je spremljal glavni katalog z listki, razvrščenimi po strokah in abecedi. Osnovo knjižnične zbirke so predstavljale temeljne monografije in periodične publikacije o zgodovini Štajerske, ki jo je dopolnjevalo slovensko leposlovje in štajersko slovensko časopisje. Večino gradiva so pridobili z darovi štajerskih slovenskih izobražencev. Leta 1911 je imela knjižnica v svojem fondu 1294 knjig, v zvezkih nadaljnjih 1492, ki so bile vsebinsko urejene v šestih knjižničnih omarah.[7]
Leta 1913 se je knjižnica preselila na Koroško cesto 10, kjer je prvič delovala samostojno, brez arhiva in muzeja. V hiši, kjer je prebival dr. Franc Kovačič, je bil poleg knjižnice tudi sedež Zgodovinskega društva[8] ter uredništvo društvenega glasila Časopis za zgodovino in narodopisje, ki ga je Kovačič urejal. Med prvo svetovno vojno, po smrti Stegnarja, je skrbel tudi za knjižnico. 11. novembra 1917 so ga na občnem zboru izvolili za knjižničarja, arhivarja in urednika ČZN ter poročali, da je imela knjižnica v letu 1917 2026 del v 3535 zvezkih. Okrog 200 knjig pa še ni bilo vpisanih v inventarno knjigo.[9]
[1]Predgovor, Časopis za zgodovino in narodopisje. 1 (1904), str. 1-2.
Viktor Vrbnjak, Prispevek k zgodovinopisju na slovenskem Štajerskem do 1941: 100-letnica ustanovitve Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko. V: Studia Historica Slovenica 3 (2003), št. 2-3, str. 200-205.
Bruno Hartman, Petinsedemdeset let Univerzitetne knjižnice Maribor (1903-1978). V: Univerzitetna knjižnica Maribor 1903-1978: jubilejni zbornik, Založba Obzorja, Maribor 1978, str. 12.
[2] Vlasta Stavbar, Avguštin Stegenšek kot knjižničar Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko (1903-1909). V: Studia Historica Slovenica 7 (2007), št. 3-4, str. 716-717.
Bruno Hartman, Univerzitetna knjižnica Maribor. V: Viktor Vrbnjak, Vasja Sterle, Zgodovinsko društvo v Mariboru 1903-1978, 75 let, Zgodovinsko društvo v Mariboru, 1978, str. 30-31.
[3] Tretja odborova seja dne 22. decembra 1903. V: Časopis za zgodovino in narodopisje 1 (1904), str. 108.
[4] Janko Glaser, Študijska knjižnica v Mariboru: zgodovina njenega nastanka, Mariborska tiskarna, Maribor 1928, str. 2-3
[5] Bruno Hartman, Petinsedemdeset let Univerzitetne knjižnice Maribor (1903-1978). V: Univerzitetna knjižnica Maribor 1903-1978: jubilejni zbornik, Založba Obzorja, Maribor 1978, str. 19.
Janko Glaser, Študijska knjižnica v Mariboru: zgodovina njenega nastanka, Mariborska tiskarna, Maribor 1928, str. 5.
[6] Kulturno delo, Straža 5 (1913), št. 117, str. 2-3.
[7] 7. odborova seja 18. februarja 1911. V: Časopis za zgodovino in narodopisje 8 (1911), str. 191.
Janko Glaser, Študijska knjižnica v Mariboru: zgodovina njenega nastanka, Mariborska tiskarna, Maribor 1928, str. 3.
[8] Po letu 1918 nacionalni predznak v poimenovanju društva ni bil več potreben, zato se je leta 1925 društvo imenovalo Zgodovinsko društvo v Mariboru.
[9] Irena Sapač, Daljna vizija znanstvene knjižnice. V: Večer 59 (2003), št. 73, 29. 3., str. 43.
Bruno Hartman, Petinsedemdeset let Univerzitetne knjižnice Maribor (1903-1978). V: Univerzitetna knjižnica Maribor 1903-1978: jubilejni zbornik, Založba Obzorja, Maribor 1978, str. 18-19, 35.
