16. decembra 1918 je izšla naredba o obveznih izvodih, s katero je Narodna vlada Slovenije knjižnici Zgodovinskega društva priznala pravico do obveznih izvodov tiskov, ki so nastali na območju Slovenije. S tem so knjižnico postavili ob bok trem uglednim knjižnicam (licejski v Ljubljani, narodni v Beogradu in vseučilišni v Zagrebu) in ji priznali značaj javnosti. Njena vsebinska zasnova se je z obveznim izvodom razmahnila čez zgodovinski okvir. Toda znova so se pojavile težave v zvezi z njeno namestitvijo in strokovno knjižničarsko močjo v njej.
1919-1941
Zgodovinsko društvo in mariborska mestna občina sta v letu 1919 skušala preobraziti društveno knjižnico v javno študijsko knjižnico. Prizadevali so si, da bi knjižnica dobila značaj državne proračunske ustanove s knjižničarjem – državnim uradnikom – in da bi se ji zagotovili prostori.[1] Tako se je knjižnica julija 1920 selila na novo lokacijo v Strossmayerjevi ulici 26. S preselitvijo bi naj knjižnica postala javna, zato je bil potreben nov poslovni red. Še preden je ta stopil v veljavo, se je knjižnica znova morala seliti. Zanjo so našli nove prostore v Cankarjevi ulici, v pritličju dekliške meščanske šole, kamor se je knjižnica preselila septembra 1920, a znova le za kratek čas. Delo društvenega knjižničarja je od leta 1917 do februarja 1921 opravljal Franc Kovačič. V prostorih na Cankarjevi ulici mu je pomagal suplent mariborske gimnazije Janko Glazer. Februarja 1921 pa je funkcijo društvenega knjižničarja prevzel dr. Karel Capuder.[2]
Nenehne selitve je prekinil mariborski župan Viktor Grčar, ki je septembra 1921 knjižnici dodelil tri obstranske dvorane v prvem nadstropju kazinskega poslopja na Slomškovem trgu 17, ki je bilo do prevrata last društva »Theater und Kasino Verein«. V tej stavbi je knjižnica ostala vse do leta 1941. Oprema knjižnice v novih prostorih je bila skromna: tri preproste omare s steklenimi vrati, ki so izvirale iz leta 1909, ko je knjižnica dobila svoj prvi prostor v Narodnem domu, steklena omara in nekaj stojal različnih velikosti. Z novimi prostori se je povečevala tudi knjižnična zbirka, vanjo so vključili društveno knjižnico »Theater und Kasino Verein«, del magistratne knjižnice, knjižnico Nemškega in avstrijskega planinskega društva ter knjižnico Muzejskega društva.[3] Za obstoj in razvoj Študijske knjižnice sta bila tako zagotovljena dva pogoja: prostor in gradivo. Leta 1921 je knjižnica štela 2864 del, pri čemer se je vsebina od zgodovinske in domoznanske premaknila v smer leposlovja in drugih znanosti. Manjkal je honorarni knjižničar, za katerega so pri poverjeništvu za uk in bogoslužje v Ljubljani vlagali prošnje od leta 1918, vendar bolj ali manj neuspešno. Konec decembra 1921 so knjižnici za par ur na teden le dodelili prof. Ivana Favaia, a je v knjižnici delal le prve mesece leta 1922. Zgodovinsko društvo se je namreč tej rešitvi države uprlo in zagovarjalo potrebo po zaposlitvi strokovnjaka, ki bo postavil knjižnico na trdne temelje. Je pa knjižnica v tem času od mestne oblasti dobila svojega slugo, Franca Botolena, ki je opravljal delo začasnega knjižničnega sluge in hišnika. Društveni knjižničar je bil od odhoda Karla Capudra septembra 1922 do 15. marca 1923 Janko Glazer.[4]
Leta 1922 je bil izoblikovan statut knjižnice, ki je določil, da knjižnica deluje pod imenom Študijska knjižnica Maribor, z njo pa upravlja knjižnični kuratorij, v katerem so zbrani zastopniki mestne oblasti, Zgodovinskega društva, Muzejskega društva in društev, ki bi dala svoje knjižnice na razpolago. Vendar knjižnica še vedno ni dobila podpore s strani države, zato je breme uradnika-knjižničarja in s tem upravo knjižnice prevzela mestna občina. Marca 1923 je delo prvega poklicnega, honorarnega knjižničarja prevzel podpolkovnik Davorin Žunkovič. Delo novega knjižničarja ni bilo lahko, knjižnica je obsegala bogato zbirko knjig, ki so se nahajale v raznovrstnih omarah in na policah, bile so brez številk, zato je bila evidenca skoraj nemogoča. Poleg tega ni bilo enotnega in popolnega kataloga. Junija 1923 se je kot pomožna moč pridružila kneginja Elizabeta Obolenska. Oba sta bila zaposlena kot začasna in pomožna delavca.[5]
Do konca leta 1924 so na novo opremili knjižnični prostor in knjižnico s čitalnico odprli za javnost. Knjižnico, ki je obsegala 14.000 zvezkov, je dnevno obiskalo med 54 do 65 bralcev. Odprta je bila vsak delovni dan od 15. do 18. ure. Bralci so lahko knjige izbirali na znanstvenem in leposlovnem oddelku. Vstop v čitalnico je bil prost. O knjižnih novostih je bralce obveščal Časopis za zgodovino in narodopisje.[6]
Uradniško mesto stalnega knjižničarja je mesto razpisalo šele aprila 1926 in nanj zaposlilo prof. Janka Glazerja, ki je začel pripravljati temelje za razvoj knjižnice po vzoru drugih sodobnih knjižnic. Z njegovim prihodom se je delo razdelilo med Davorina Žunkoviča, ki je vodil knjižnico (njegove naloge so bile vodenje matične knjige oz. vpis knjig in določanje številk knjigam ter splošna uprava (računi, dopisi…)), Elizabeto Obolensko, ki je skrbela za obiskovalce knjižnice in pomagala, kjer je bilo potrebno, ter Janka Glazerja, ki je opravljal strokovno bibliotekarsko delo. Pri tem mu je bilo v pomoč prijateljevanje z dr. Jankom Šlebingerjem, tedanjim vodjem ljubljanske licejske (študijske) knjižnice.[7] Knjižnica je gradivo pridobivala z zamenami: z državno (nekdanjo licejsko) knjižnico v Ljubljani, z univerzitetno knjižnico v Zagrebu in s Slovansko v Pragi. V knjižnico je bilo leta 1930 vpisanih 570 članov, ki so opravili 12.737 obiskov in si ob tem izposodili 14.457 knjig. Večina le-teh je bila leposlovnih, med obiskovalci je prevladovala mladina.[8] Leta 1931 so v knjižnici uvedli nove izkaznice, ločene za izposojevalnico in čitalnico. Za bralce je bila knjižnica odprta vsak delavnik od 15. do 18. ure, za ostale pa tudi od 9. do 12. ure. Knjižnico oz. osebne prejemke zaposlenih je financirala mariborska mestna občina, ki je vsako leto namenila knjižnici tudi redno dotacijo. Slednjo so uporabili za nakup gradiva, vezavo in razne potrebščine. Iz lastnih prihodkov je knjižnica kupovala predvsem knjige za leposlovni oddelek.[9]
Janko Glazer, ki je leta 1931 postal ravnatelj knjižnice, je načrtno dopolnjeval knjižnične sklade z zbiranjem časopisov in s smiselnim odbiranjem literature, ki je nudila osnovo za znanstveno raziskovanje v Mariboru.[10] Z nastopom njegovega ravnateljevanja se je v knjižnici začela redna razstavna dejavnost. Jubilejne, literarne, spominske, domoznanske in informativne razstave, ki so bile zelo dognane in bogate, je pripravljal sam. Do leta 1941 jih je pripravil sedemnajst.[11] S skrbnim urejanjem knjižničnega gradiva in njegovim posredovanjem javnosti je Janku Glazerju uspelo ustvariti zgledno domoznansko in splošno znanstveno knjižnico s posebnim poudarkom na slovenskem slovstvu, ki je do leta 1940 obsegala 43.000 enot gradiva.[12] Z rastjo in s pritokom gradiva se je večala tudi prostorska stiska v knjižnici. Zaradi nevzdržnih razmer je mestni občinski svet jeseni 1938 knjižnici dodelil vse prostore v 1. nadstropju kazinske stavbe. Ob tedanjem dotoku knjižničnega gradiva je bil s tem zagotovljen prostor za nadaljnjih petnajst do dvajset let. Leta 1940 so prostore obnovili in preuredili: ločili so izposojevalnico in čitalnico ter knjige iz dotedanjega skladišča premestili v veliko kazinsko dvorano. V trenutku, ko je knjižnica imela urejene razmere za svoje delovanje in je zrasla v najpomembnejšo mestno znanstveno ustanovo, se je znašla na pragu uničenja.[13]
1941-1945
Ob nacistični zasedbi Maribora je 11. aprila 1941 Janka Glazerja obiskal kulturni referent mariborskega Kulturbunda in zasegel veliko kazinsko dvorano. 11 dni kasneje so mu prepovedali vstop v knjižnico in ga julija mobilizirali v Srbijo. Knjižnična nameščenca Franc Avsenak in knjižnični sluga Viktor Jamšek sta bila mobilizirana še pred izbruhom vojne. V knjižnici je ostala le kneginja Elizabeta Obolenska. 30. junija 1941 je bila Študijska knjižnica odpravljena, na njenem mestu, v skrčenih prostorih pa je bila urejena javna mestna knjižnica oz. Stadtbücherei Marburg a/Drau pod vodstvom kneginje Obolenske. V njeni zbirki je ostalo le 3428 knjig nemškega leposlovja in znanstvenega slovstva ter ena slovenska – Krajevni leksikon Dravske banovine, ki so izvirale iz skladov predvojne Študijske knjižnice. Ker je bila ta knjižnica znatno manjša, so njene prostore omejili na izposojevalnico in sobo ob južni strani poslopja, ostalo so dali na razpolago gledališču. Večji del knjižničnega gradiva Študijske knjižnice so prepeljali v Gradec, v Südostdeutches Institut in Steiermärkische Landesbibliothek. Z določenimi znanstvenimi knjigami in revijami se je okoristila tudi graška univerzitetna knjižnica.[14]
1945-1959
Takoj po osvoboditvi leta 1945 so se iz Avstrije začeli vračati zdesetkani knjižnični skladi, vendar je bila knjižnica brez lastnih prostorov,[15] saj je v njih delovalo sodišče narodne časti.[16] Ko se je Janko Glazer vrnil iz Srbije, je 15. oktobra 1945 ponovno prevzel vodenje Študijske knjižnice in se lotil ponovnega urejanja knjižničnega gradiva v prostorih mariborskega gradu, kjer so zbirali po vojni vrnjene knjige.[17] Izgubljena je bila četrtina knjižničnega gradiva, med njimi številne dragocenosti.[18] Januarja 1946 se je knjižnica vrnila v okrnjene prostore kazinske stavbe in začela opravljati svoje poslanstvo ter s tem izredno kulturno delo, saj v mestu zaradi uničenja ni bilo slovenskih knjižnic. Prostornina knjižnice je obsegala le tretjino knjižničnih prostorov pred vojno. Vanje so preselili le slovensko gradivo[19], ki je obsegalo okoli 2000 revij in časnikov ter blizu 6000 knjig in brošur. Njen pravni položaj je bil določen z ministrsko uredbo, ki jo je razglasila za študijsko knjižnico mariborskega okrožja. Posebej pomemben je bil člen o obveznem izvodu gradiva, ki je določal, da se knjižnici pošilja en izvod vsega v Sloveniji natisnjenega gradiva.[20] Formalno je bila Študijska knjižnica v Mariboru ustanovljena 1. marca 1946. Uredba o ustanovitvi je določila način in vsebino poslovanja, opredelila skupine delavcev v knjižnici in postavila njen tričlanski nadzorni organ.[21] Njena zasnova, ki je izvirala iz predvojnih časov, je bila vzorec za tedaj ustanovljene študijske knjižnice.[22]
Normalno delovanje se je vzpostavilo leta 1947, ko so poleg ravnatelja Janka Glazerja delo v knjižnici opravljali še trije delavci: knjižnična delavca Franc Avsenak in Ivanka Žmavc ter Vekoslav Špindler, ki je vodil pisarniške posle in upravljal čitalnico. Kljub temu, da knjižnica formalno še ni bila odprta, je v letu 1947 izposodila 1706 knjig, v njej pa je študiralo okoli 500 obiskovalcev. Neurejeno je bilo tudi njeno financiranje, po uredbi je bila okrožna knjižnica, vendar je okrožje prispevalo le malo. V glavnem je za njeno financiranje skrbel Mestni ljudski odbor Maribor in ministrstvo za prosveto. Kljub neurejenim razmeram je knjižnica leta 1948 začela poslovati. Od vseh oddelkov je bil za bralce edini pripravljen slovenski oddelek, ki je hranil starejše izdaje slovenskih pisateljev. Teh v mariborskih dijaških knjižnicah ni bilo, dijaki pa so jih pri svojem študiju potrebovali, zato je bil obisk dijakov visok: 8299 obiskovalcev si je izposodilo 10196 knjig, od tega večinoma leposlovnih. V skladu z obiskom je naraščalo tudi število osebja v knjižnici – en na leto –, večala pa se je prostorska stiska.[23]
Konec leta 1950 je Študijska knjižnica dobila od mestnega ljudskega odbora Maribor na razpolago prvo in drugo nadstropje krila stavbe na Partizanski cesti 7 (Prešernova 1), v začetku leta 1951 pa celotno zgradbo. V njej sta bili še knjižnica KUD Jože Hermanko, ki sta jo na začetku pomagala urejati in organizirati knjižničarja Študijske knjižnice, in Mestna knjigoveznica. Nove knjižnične prostore, opremljene z novim pohištvom, so slovesno odprli 1. maja 1952.[24] Vzporedno z urejanjem novih prostorov je tekla tudi modernizacija knjižničnega poslovanja. Knjižničarjem sta se kmalu pridružila nova sodelavca Zofija Škrlec in dr. Stanislav Kos. 1. septembra 1953 je začela veljati zvezna uredba o obveznem pošiljanju tiskov, ki je ukinila avtomatično dotekanje slovenskih tiskov v knjižnico. Ker niso več dobivali obveznih izvodov, so morali pozorno nabavljati vse slovenske tiske, ki so bili kaj vredni. S 1. decembrom 1955 se je knjižnica bolj odprla bralcem, izposojevalnica je bila odprta štirikrat na teden, čitalnica pa vsak dan, trikrat dopoldne, trikrat popoldne. S posebnim deviznim prispevkom Mestnega ljudskega odbora so nabavili precej medicinske literature in knjig s področja fizike, kemije, tehnike, geografije in zgodovine. Intenzivneje so urejali posebni zbirki zemljevidov in muzikalij. 1. septembra 1957 je z delom začel novi bibliotekar Jaro Dolar, dotedanji direktor Drame in upravnik Slovenskega narodnega gledališča. Za popularizacijo svojega gradiva je knjižnica začela objavljati sezname v prilogi 7D mariborskega časnika Večer, vendar le za kratek čas. Knjižnično gradivo je v svoje sklade pridobivala z zamenami z drugimi študijskimi knjižnicami po Sloveniji, s knjižnico SAZU in fakultetnimi knjižnicami ljubljanske univerze, z darovi in pa predvsem z nakupi. Njen vsebinski poudarek se je prenesel na pridobivanje in posredovanje literature, namenjene izobraževanju in raziskovanju. Med uporabniki so še vedno prevladovali dijaki, ki so si v največji meri izposojali leposlovje za domače branje in gradivo za seminarske naloge. Leta 1959 se je z upokojitvijo prof. Janka Glazerja zaključilo tri desetletja trajajoče obdobje, zaznamovano s strokovnim in z vsebinskim vzponom, uničenjem in ponovno obnovo knjižnice. Na mestu ravnatelja ga je nasledil prof. Jaro Dolar. Kljub formalni upokojitvi je Janko Glazer do svoje smrti 2. februarja leta 1975 ostal v knjižnici in urejal rokopisno zbirko.[25]
[1] Bruno Hartman: Poimenovanje in vsebinska usmeritev Študijske knjižnice v Mariboru po prvi svetovni vojski. V: Knjižnica 22 (1978), št. 1-2, str. 10-12.
[2] Janko Glaser: Študijska knjižnica v Mariboru: zgodovina njenega nastanka, Mariborska tiskarna, Maribor 1928, str. 6-10.
Nekaj besed o študijski knjižnici v Mariboru, Tabor 3 (1922), št. 1, 1.1., str. 2-3.
[3] Dragan Potočnik: Mariborski župan Viktor Grčar (1921-1924). V: Studia Historica Slovenica 17 (2017), št. 3, str. 982.
Bruno Hartman: Zgradbe Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. V: Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja 6 (1970), št. 15, str. 15-16.
Bruno Hartman: Petinsedemdeset let Univerzitetne knjižnice Maribor (1903-1978). V: Univerzitetna knjižnica Maribor 1903-1978: jubilejni zbornik, Založba Obzorja, Maribor 1978, str. 27.
[4] Janko Glaser: Študijska knjižnica v Mariboru: zgodovina njenega nastanka, Mariborska tiskarna, Maribor 1928, str. 13-14.
[5] Nered v študijski knjižnici, Jutro, 7 (1926), št. 40, 18. 2., str. 6.
Janko Glaser: Študijska knjižnica v Mariboru: zgodovina njenega nastanka, Mariborska tiskarna, Maribor 1928, str. 16-24.
Kultura in umetnost: Študijska knjižnica v Mariboru, Tabor 4 (1923), št. 169, 29. 7., str. 5.
[6] Študijska knjižnica v Mariboru, Tabor 4 (1923), št. 74, 1. 4., str. 9.
Dragan Potočnik: Knjižnice v Mariboru v obdobju od 1918 do 1941. V: Prispevki za novejšo zgodovino 60 (2020), št. 3, str. 196.
[7] Janko Glazer: Nekaj spominov na stike med Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani in Študijsko knjižnico v Mariboru. V: Knjižnica 18 (1974), št. 3-4, str. 156.
[8] Prav tam, str. 59.
Melita Pivec-Stelè: Naše knjižnice. V: Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 13 (1932), zv. 1-4, str. 73.
[9] Prav tam, str. 75, 76.
[10] Bruno Hartman: Univerzitetna knjižnica Maribor. V: Viktor Vrbnjak, Vasja Sterle, Zgodovinsko društvo v Mariboru 1903-1978, 75 let, Zgodovinsko društvo v Mariboru, 1978, str. 31.
[11] Vasja Sterle: Razstavna dejavnost v Univerzitetni knjižnici Maribor, V: Univerzitetna knjižnica Maribor 1903-1978: jubilejni zbornik, Založba Obzorja, Maribor 1978, str. 160-167.
[12] Bruno Hartman: Univerzitetna knjižnica Maribor. V: Viktor Vrbnjak, Vasja Sterle, Zgodovinsko društvo v Mariboru 1903-1978, 75 let, Zgodovinsko društvo v Mariboru, 1978, str. 31.
Knjižnice – kulturni barometer, Večernik 2 (1940), 8. 8., str. 4.
[13] Bruno Hartman: Petinsedemdeset let Univerzitetne knjižnice Maribor (1903-1978). V: Univerzitetna knjižnica Maribor 1903-1978: jubilejni zbornik, Založba Obzorja, Maribor 1978, str. 76.
Študijska knjižnica dobi kazinsko dvorano, Slovenski dom 5 (1940), št. 93, 23. 4., str. 2.
[14] Ivanka Žmavc-Baran: Mariborska Študijska knjižnica iz razpada v obnovo. V: Knjižnica 19 (1975), št. 1-4, str. 12-15.
Bruno Hartman: Petinsedemdeset let Univerzitetne knjižnice Maribor (1903-1978). V: Univerzitetna knjižnica Maribor 1903-1978: jubilejni zbornik, Založba Obzorja, Maribor 1978, str. 78-79.
[15] Franjo Čiček: Prvi začetki nove Študijske knjižnice, Vestnik 1 (1945), št. 91-93, 22. 12., str. 4.
[16] Melita Forstnerič Hajnšek: Čas brez knjig, toda poln zgodb, Večer 51 (1995), št. 104, 9. 5, str. 4-5.
[17] Bruno Hartman: Janko Glazer – zgled slovenskega knjižničarja. V: Zbornik ob devetdesetletnici Univerzitetne knjižnice Maribor (1903-1993) in stoletnici rojstva Janka Glazerja (1893-1975), UKM, Maribor 1993, str. 108.
[18] J. G.: Študijska knjižnica v Mariboru, Ljudska pravica 8 (1947), št. 41, 18. 2., str. 3.
[19] Ivanka Žmavc-Baran: Mariborska Študijska knjižnica iz razpada v obnovo. V: Knjižnica 19 (1975), št. 1-4, str. 22, 24.
[20] Bruno Hartman: Petinsedemdeset let Univerzitetne knjižnice Maribor. V: Knjižnica 22 (1978), št. 3-4, str. 170.
[21] Bruno Hartman: Petinsedemdeset let Univerzitetne knjižnice Maribor (1903-1978). V: Univerzitetna knjižnica Maribor 1903-1978: jubilejni zbornik, Založba Obzorja, Maribor 1978, str. 82-83.
[22] Stanislav Kos: Prof. Janko Glazer: in memoriam. V: Knjižnica 19 (1975), št. 1-4, str. 123.
[23] Bruno Hartman: Petinsedemdeset let Univerzitetne knjižnice Maribor (1903-1978). V: Univerzitetna knjižnica Maribor 1903-1978: jubilejni zbornik, Založba Obzorja, Maribor 1978, str. 84-85.
Jaro Dolar: Muzej, študijska knjižnica in gledališče v Mariboru nujno potrebujejo prostore, Vestnik 6 (1950), št. 252, 23. 10., str. 2.
[24] M. K.: Mariborska študijska knjižnica v novih prostorih, Ljudska pravica 13 (1952), št. 18, 1. 5., str. 13.
Janko Glazer, Študijska knjižnica v Mariboru. V: V spomin na drugi kongres Zveze društev bibliotekarjev FLRJ v Mariboru 5. do 8. junija 1953, Študijska knjižnica Maribor, 1953, str. 3-5.
[25] Bruno Hartman, Petinsedemdeset let Univerzitetne knjižnice Maribor (1903-1978). V: Univerzitetna knjižnica Maribor 1903-1978: jubilejni zbornik, Založba Obzorja, Maribor 1978, str. 88-91.
