Industrializacija je posledica znanstvene revolucije, »zaporedja intelektualnih inovacij«, ki so rodile sodobne naravoslovne in tehnične vede. Proizvodnja z novimi, zahtevnejšimi stroji in uvedba novih tehnologij sta od zaposlenih zahtevali več strokovnosti in spretnosti(34). Tej potrebi je sledilo ustanavljanje ustreznih šol, tako na osnovni kot na višji ravni zahtevnosti. V Banski Štiavnici je cesarica leta 1762 ustanovila Rudarsko akademijo(35), na kateri so se šolali tudi geologi, montanisti in kemiki. Nekateri so pozneje delali v rudarskih in železarskih podjetjih na Slovenskem, tudi na Prevaljah. V leto 1840 segajo začetki Slovencem bližje Rudarske akademije v Vordernbergu, nekaj let pozneje prestavljene v Leoben. Njena vloga se je še povečala zaradi političnih razmer po marčni revoluciji, ko v Banski Štiavnici ni bilo več mesta za nemško govoreče slušatelje. Peter Ritter von Tunner je študente vodil na strokovne ekskurzije v železarne in rudnike avstrijske monarhije. Prva generacija študentov je leta 1841 na strokovni ekskurziji obiskala premogovnik na Lešah ter železarni na Prevaljah in v Mislinji(36).
Zaradi rudarstva in železarstva je Mežiška dolina sredi 19. stoletja veljala za industrijsko najbolj razvito območje na Slovenskem, uspešno pa so se tovrstna podjetja razvijala tudi v drugih dveh dolinah. V tukajšnja podjetja so takrat izšolani strokovnjaki prihajali iz drugih krajev monarhije. Z znanjem, ustvarjalnostjo in inovativnostjo so pustili vidne uspehe v lokalni in svetovni gospodarski zgodovini. Naj omenim le posameznike: Franz Rosthorn (1796–1877) je po končanem šolanju na Rudarski akademiji v Banski Štiavnici (1814–1818) na Lešah le nekaj mesecev za Carlom Scheuchenstuhlom (rojen 1792 v Črni, umrl 1867 v Salzburgu, med letoma1812 in 1823 upravitelj Thurnove železarne v Črni in na Ravnah, ki je v stavbi ob »Mušeniškem gradu« uredil metalurški laboratorij) leta 1823 raziskoval leški premog in odkril njegovo ustrezno kalorično vrednost za potrebe metalurgije. Zaradi nahajališča tako pomembnega energenta so Rosthorni v bližini, ob reki Meži, postavili najprej cinkarno, leta 1835 pa prvo tovarno za proizvodnjo železniških tirnic v monarhiji. Leta 1838 sta v tej železarni Avgust Rosthorn, ki je pred izgradnjo tovarne šest mesecev potoval po angleških železarnah in nabiral vedenje o proizvodnji, in Josef Schlegl iznašla način uporabe rjavega premoga pri takrat sodobnem metalurškem procesu, pudlanju. Že prej, leta 1824, sta na Muti Ignaz Mayerhofer in Obersteiner pridobila patent za inovativno izboljšavo ulitih železnih obročev, plugov, lemežev itd.(37) V ravenski jeklarni je Adolf Marischler uvedel postopek izdelave kakovostnega jekla v grafitnih loncih. Tu naj omenim še, da sta bila Franc Rosthorn in baron Žiga Zois, slednji lastnik gozdne železarne v Mislinji, zelo izobražena in razgledana, oba člana akademij znanosti in znanstvenih združenj v Evropi(38).
V Sloveniji segajo začetki strokovnega in tehničnega šolanja v 18. stoletje,(39) študij rudarstva in plavžarstva, fužinarstva, so uvedli leta 1919 z ustanovitvijo Tehniške fakultete pri Univerzi v Ljubljani(40). Na lokalni ravni je bilo najbolj razširjeno učenje obrtnih spretnosti pri posameznem obrtnem mojstru. Na Prevaljah so že leta 1832 uvedli ponavljalnico ali nedeljsko šolo, Wiederholungsschule, vrsto poklicne šole, na kateri so učenci ob zaključku prejeli vajeniško spričevalo. Šolo je takrat obiskovalo že 42 učencevi(41). Cilj teh šol, priporočenih z avstrijskim šolskim zakonom leta 1805, ki so desetletje pozneje postale obvezne, je bil utrditi osnovnošolsko znanje dečkov in deklic od 12. do 15. leta starosti, izpopolniti nemščino in jih seznaniti z nauki za kmetijstvo.(42)
V drugi polovici 19. stoletja so v večjih urbanih središčih ustanavljali šole za obrtna in ročna dela. V Slovenj Gradcu je leta 1872 sprejela dekleta v uk šola za ženska ročna dela. Tudi na prevaljski osnovni šoli so sredi osemdesetih let organizirali nadaljevalno šolo za obrtne in tovarniške vajence, za ženska ročna dela in za ročne ter obrtne spretnosti za dečke (Oder 1992: 42). Šola ročnih spretnosti za dečke je imela delavnice v železarni, kjer so v glavnem dobili material in orodje. Obrtno šolo za dečke so obiskovali železarniški, rudarski, čevljarski, krojaški, pekovski, sedlarski, mesarski, kovaški in trgovski vajenci.
Na začetku 20. stoletja sta odprli vrata obrtni nadaljevalni šoli v Vuzenici (1904) in Slovenj Gradcu (1908) za trgovske in obrtne vajence, po prvi svetovni vojni pa kmetijski nadaljevalni šoli na Prevaljah (1926) in v Vuzenici (1927), v njih so vzgajali kmečko mladino v teoretičnem in praktičnem poznavanju kmečkih del.(43)
Pomembnosti znanja in izobrazbe se je zavedalo vse več industrijskih delavcev, ki so si prizadevali ustvariti pogoje za šolanje svojih otrok. Ob nastanku Jugoslavije so ustanavljali meščanske šole, v Slovenj Gradcu že leta 1920, v delavski Mežiški dolini leta 1926. Za izgradnjo meščanske šole v Mežici je stala skupina ljudi, vodilno vlogo je imel učitelj, občinski odbornik in tajnik krajevnega šolskega odbora Vinko Möderndorfer. Ustanovitev šole v Mežici je označil za pomembno dejanje, ki bo omogočilo delavskim otrokom »pridobitev strokovne izobrazbe za vsako kvalificirano delo, tudi pisarniško«, in da bo »meščanska šola dala delavcem sposobnost, da bodo zmožni za razredni boj, da se bo manjšal profit kapitala, delo pravičnejše plačevalo«(44). Večina vpisanih učencev, dečkov in deklic, je izhajala iz rudarskih, delavskih in uradniških družin in le nekaj iz kmečkih, obrtniških in trgovskih(45).
Med nemško okupacijo so, kot navaja Vinko Skitek, uzakonili obvezno poklicno šolanje za vse vajence in vajenke, neprijavo pa kaznovali. V obrtno poklicne šole so se lahko vpisali vsi vajenci in vajenke, stari do 18 let. Doslej je znano, da so te šole delovale v Mežici, na Ravnah (do leta 1952 sicer Guštanj) in v Dravogradu. Oktobra 1942 jih je ustanovil državni namestnik in gauleiter na Koroškem dr. Friedrich Rainer. Na Ravnah so za vodjo šole imenovali učitelja Romana Mayerja, v Dravogradu Friedricha Fleißa. Na Ravnah so šolo iz neznanih razlogov sredi septembra 1944 zaprli in učence prešolali na obrtno poklicno šolo v Dravograd(46).
Po drugi svetovni vojni so razvoj poklicnega izobraževanja narekovale kadrovske potrebe in kadrovska politika največjih podjetij v regiji. Njihove potrebe so se skozi desetletja iz različnih razlogov, tudi zaradi gospodarskih in političnih kriz, spreminjale. Te in spremembe šolske zakonodaje so vplivale na reorganizacijo poklicnih in srednjih šol ter na spremembe njihovih programov.
Takoj po koncu nemške okupacije in že kar prve mesece po osvoboditvi so na Ravnah pod vodstvom dr. Franca Sušnika in ob podpori delavcev Železarne Ravne ustanovili Gimnazijo, osrednjo regijsko izobraževalno ustanovo, ki je imela ključno vlogo za nadaljevanje univerzitetnega študija številnih maturantov. Že naslednje leto so ustanovili »šolo učencev v gospodarstvu za vse stroke«, ki je imela status posebnega obrata pri Železarni Ravne. Tovarna je v njej izpopolnjevala delavnice in vanje nameščala najsodobnejše stroje za izvajanje praktičnega pouka. Za izobrazbo učencev je skrbel krog predavateljev, strokovnjakov, zaposlenih v Železarni. Jeseni tega leta so z odlokom Ministrstva težke industrije FLRJ ustanovili Metalurško-industrijsko šolo »za pridobivanje praktičnega in teoretičnega znanja za poklice strojne, kovaške in metalurške stroke«. Z istim odlokom so ustanovili tudi dom za učence v štiri km oddaljenem nekdanjem letoviškem poslopju Rimskega vrelca v Kotljah.(47) V novoustanovljeni šoli so pridobivali strokovno kvalifikacijo talilci, livarji, modelni mizarji, valjavci, strojni kovači, kalilci, rezkalci, strugarji in ključavničarji.(48) Z odločbo Gospodarskega sveta LRS leta 1952 je ustanoviteljica šole postala Železarna Ravne(49).
Šola je kmalu prerasla občinske okvire in postala regijska šola za poklice v strojništvu in metalurgiji. Konec petdesetih let so jo preoblikovali v Izobraževalni center, v katerega so vključili Poklicno kovinarsko in metalurško šolo, Tehniško srednjo šolo in Šolo za specializirane metalurške delavce. Na ravni poklicne in srednje šole so izobraževali mladino ter odrasle. Sredi šestdesetih let so začeli posvečati veliko pozornosti tudi izobraževanju odraslih.(50) Današnja Srednja šola je doživela in preživela več reorganizacij. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je zaradi politične in gospodarske krize, v kateri je Rudnik Mežica prenehal delovati, Železarna Ravne pa je več kot prepolovila število zaposlenih, opustila metalurške programe, ki jih danes ponovno izvaja.(51)
Podobne spremembe je doživela leta 1947 ustanovljena Obrtno nadaljevalna šola na Muti, kjer je znana večstoletna železarska tradicija. Konec sedemdesetih let so uvedli program triletne šole za tekstilce, ki so jo večinoma obiskovala dekleta. Tik pred osamosvojitvijo Slovenije je začela delovati šola za gradbince.(51) V Rudarski poklicni šoli v Mežici so med letoma 1958 in 1982 usposabljali prihodnje rudarje za domači rudnik svinca in cinka, pa tudi za druge rudnike v državi.
Na Ravnah, v Mežici in na Muti so večinoma usposabljali kadre za delo v proizvodnji, v Slovenj Gradcu pa so poučevali ekonomska, administrativna, poslovna, trgovska in gostinska znanja. Leta 1973 so prvič vpisali dijake v Zdravstveno šolo in leta 1987 v Lesarsko šolo. V devetdesetih letih so poučevali podjetniško poslovanje in leta 1996 ustanovili Gimnazijo.
Delovanje zdravstvene šole ali izobraževanje za potrebe zdravja ljudi je odziv na potrebe po boljši zdravniški in bolnišnični oskrbi tudi industrijskih delavcev, ki so pogosto delali v nevarnih in zdravju škodljivih razmerah. V mestu deluje regijska bolnišnica, ki ima korenine v meščanskem špitalu, ustanovljenem leta 1419(53), in v zasilni okrajni bolnišnici, ki je aprila 1896 sprejela prve bolnike. V preteklih stoletjih so manjše tovarniške bolnišnice delovale v nekaterih industrijskih krajih, kot so: Mislinja (že leta 1770), Leše (prva polovica 19. stoletja), Prevalje (sredi 19. stoletja) in Ravne (druga polovica 19. stoletja).(54) Dolga desetletja so zdravniki, predvsem pa tudi zdravstveno osebje znanje pridobivali na šolah zunaj regije. V zdravstveni in administrativno poslovnih šolah so v Slovenj Gradcu usposabljali predvsem žensko delovno silo.
Po vojni so se v prostoru med Peco in Pohorjem razvila tri srednješolska središča: Ravne, Muta in Slovenj Gradec, poklicno in srednješolsko izobraževanje pa je doživelo razcvet. Sredi petdesetih let je začela delovati enota Zavoda za šolstvo RS, sprva v Dravogradu, od leta 1989 pa v Slovenj Gradcu.(55) V letih samostojne Slovenije so v obeh največjih mestih regije zaživele višješolske in visokošolske izobraževalne ustanove.
_____
34 Mühlberg, Dietrich (izd.): Proletariat: Kultur und Lebensweise im 19. Jahrhundert. Hrsg. von Dietrich Mühlberg.Texte, Bildausw. und Red.: Wolfgang Bagger … Unter Mitarb. von: Dagmar Claus, Leipzig, 1986, str. 17.
35 Konečný, Peter: 250. výročie Banskej a lesníckej akadémie v Banskej Štiavnici : jej význam pre vývoj montánneho školstva v Rakúsko-Uhorsku 1762–1919. Banská agentúra : Zväz hutníctva, ťažobného priemyslu a geológie Slovenskej republiky, Košice, 2012.
36 Köstler, Hans Jörg: –»Dem großen Meister und Lehrer« : das Denkmal für Peter Ritter von Tunner (1809–1897) in Leoben. Leoben 2008, str. 28–29.
37 Jahrbücher des kaiserlichen königlichen polytechnischen Institutes in Wien. 1826, str. 403.
38 Laár, Tibor, Oder, Karla, Sperl, Gerhard, Raczka, Eugeniusz, Widuch, Brunon, Kmiecik, Stefan: Das Eisenhüttenwessen war ihm Herausforderung : Persönlichkeiten aus der Eisen-Geschichte Mitteleuropas. Ravne na Koroškem: Verein Slovenska pot kulture železa; Leoben: Verein Mitteleuropäische Eisenstrasse, 2013, str. 25–29. Mohorič, Ivan: Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969–1970, str. 173. 39 Mohorič, Ivan: Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969–1970, str. 173. 40 http://www.ntf.uni-lj.si/omm/o-oddelku/splosne-informacije/zgodovina/, 15. 7. 2015.
39 Mohorič, Ivan: Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969–1970, str. 173.
40 http://www.ntf.uni-lj.si/omm/o-oddelku/splosne-informacije/zgodovina/, 15. 7. 2015.
41 Sušnik, Tone: Razvoj šolstva v Mežiški dolini. Med Peco in Pohorjem. Maribor 1965, str. 178.
42 Ciperle, Jože, Vovko, Andrej: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja. 1. natis. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1987, str. 52–54.
43 Lasbaher, Koroško šolstvo od preteklosti do sedanjosti, str. 6–68.
44 Möderndorfer, Vinko: Boji in napredek mežiških rudarjev. Mežica: Krajevna organizacija JSDS in KDZ, 1926, str. 37.
45 Izvestja državne meščanske šole Antona Janežiča v Mežici 1937-38 in 1938-39. Mežica, 1939, str. 10.
46 Skitek, Vinko: Nemške ljudske šole med letoma 1941 in 1945 v Mežiški dolini = German primary schools between 1941 and 1945 in the Mežica Valley. Šolska kronika : zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, Ljubljana : Slovenski šolski muzej, 2012, str. 101–127.
47 Kronika. Naših petdeset let: Zbornik ob 50-letnici Srednje strojnokovinarske šole na Ravnah. Ravne na Koroškem, 1996, str. 5.
48 Metalurška industrijska šola daje poročilo za šolsko leto 1958-59. Koroški fužinar, 1959, št. 10–12, str. 25.
49 Kronika. Naših petdeset let, str. 11.
50 Kronika. Naših petdeset let, str. 49–50, 95–96.
51 Oder, Karla: Občina Ravne na Koroškem. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1992, str. 43.
52 Lasbaher, Koroško šolstvo od preteklosti do sedanjosti, str. 61.
53 Plesivčnik, Drago (ur.): Pred sto leti tu in danes : Bolnišnica v Slovenj Gradcu: 1896–1996. Splošna bolnišnica, Slovenj Gradec, 1996, str. 5.
54 Verovnik, Franc (ur.): 120 let, years Splošna bolnišnica Slovenj Gradec : 1896–2016. Splošna bolnišnica, Slovenj Gradec, 2016, str. 21–22.
55 Lasbaher, Koroško šolstvo od preteklosti do sedanjosti, str. 33.
