Pisatelj Ivan Pregelj je bil Tolminec po rodu in značaju. Rojen je bil na Mostu na Soči 27. oktobra 1883 in umrl v Ljubljani 30. januarja 1960. leta v 77. let starosti. Oče je bil krojač in se je k Lovriču na Most na Soči priženil z Modrejc, po izročilu pa je bil iz stare puntarske družine Kraguljev. Starša sta mu zgodaj umrla, pisatelj se ju je komaj spominjal.
Za tri sirote: Ivanca, Petra in Franceta sta potem skrbela ded Janez in babica Ana. Ta čudovita žena je vnukom pela stare pesmi in jim pripovedovala tolminske bajke ter zlasti najstarejšemu Ivancu (kot so ga klicali doma) budila otroško domišljijo, pa tudi posredovala ljudska izročila, ki bogato odmevajo v njegovem kasnejšem pisateljskem delu.
Da je iz te uboge sirote zrasel umetnik, je velika zasluga mostarskega župnika Jožeta Fabijana, ki je malega Ivanca že 1892 poslal v Gorico, da se pripravi za gimnazijo. Hotel mu je pomagati do duhovniškega poklica, kar je seveda tudi bila največja želja babice Ane. Po maturi se je na željo babice Ane in župnika Fabijana vpisal na bogoslovje v Gorici. Ko pa mu je babica umrla, se je tudi pisatelj poslovil od semenišča, ker ga duhovniški poklic ni zanimal, saj v sebi ni čutil nobene duhovniške žilice. Zaradi tega si je nekaj časa celo nakopal zamero svojega dobrotnika, vendar ga je ta kasneje znova začel vzpodbujati in mu pomagati pri nadaljnjem šolanju. Nekoč, ko se je Pregelj odpravljal v gimnazijo (tako pripoveduje sam v nekem spisu), mu je Fabijan potisnil v žep knjižico Gregorčičevih pesmi, katerega je zelo častil.
Fabijan pa je imel močan vpliv tudi na Pregljev duhovni razvoj in pisatelj ga je vse življenje zelo spoštoval. Ob njegovi smrti je zapisal: »Gospod župnik! Vi ste me navadili pisati in beležiti, kar čutim in kakor čutim, in nisem je napisal črtice, da nisem zraven mislil, vam li bo zapisano ugajalo.«
Ivan Pregelj je na Dunaju diplomiral iz slavistike in germanistike. Leta 1906 se mu je rodil sin Bogomil. S preprostim dekletom, Franico Peršičevo, se je kmalu poročil. Kasneje sta se mu rodili še hčerki Nataša in Bazilija ter sin Marij, kasnejši znani slovenski slikar. Danes v Ljubljani živi samo še njegova osemdesetletna hči – psihiatrinja, dr. Bazilija Pregelj[3]. 0 svojem očetu je napisala čudovito knjigo Moj oče. Kljub bolehnosti se je prijazno odzvala prošnji za sodelovanje v raziskovalni nalogi, za kar jo je zaprosila učenka Jasmina Kobal.
Po diplomi je Ivan Pregelj odšel na prvo službeno mesto v Gorico, kjer je postal suplent na gimnaziji. Po enem letu se je moral preseliti v istrski Pazin, nato na idrijsko gimnazijo in končno v Kranj, kjer je ostal kar 12 let. Po Rapalski pogodbi mu je bila rodna Tolminska nedostopna, kar ga je hudo skelelo. Le s težavo se je vživljal v novo pokrajino in ljudi, vendar prav ta leta predstavljajo vrhunec njegove literarne in siceršnje dejavnosti. Prav čudno je, kako je ob družini in šoli zmogel toliko dela. V tem času so nastale njegove najbolj znane povesti, črtice, novele, romani, dramska besedila, razprave, kritike. Pisal je tudi učne sestavke in celo librete.
Leta 1924 je bil Pregelj premeščen na klasično gimnazijo v Ljubljani, kamor se je tudi preselil z družino. V novem okolju se ni dobro počutil in tudi pisanje mu ni šlo dobro od rok. Hitro je bolehal. Leta 1938 ga je zadela možganska kap, po kateri se nikoli več ni povsem opomogel. Dolgo časa je nemočno životaril in umrl 30. januarja 1960. leta. Pokopali so ga v Dravljah v Ljubljani. Na njegovem grobu je spomenik, ki je delo sina Marija, akademskega slikarja.
Pisatelj Ivan Pregelj spada med osrednje literarne osebnosti slovenske književnosti prve polovice 20. stoletja.
Pregelj je obvladal obsežno znanje o slovenski in svetovni književnosti in književnih vedah, predvsem o literarni teoriji, zgodovini, narodopisju in jezikih. Že v dijaških letih se je začel dejavno uveljavljati v literarnem življenju, najprej s poezijo (pesniška zbirka Romantika) in kasneje s prozo in dramskimi besedili, ki jih je sprva objavljal v Zori, kjer je bil tudi urednik, največ pa v Domu in svetu, kjer so izhajala skoraj vsa njegova dela: poleg literarnih besedil tudi kritika, polemika in esejistika.
V pisateljevi kranjski dobi nastanejo prvi veliki romani, ki romantično realističnemu, zgodovinskemu in domačijskemu romanu dajo tipično Pregljevsko ekspresionistično razsežnost. Ivan Pregelj je pisal tudi dramska besedila različnih žanrov: nekatere igre je sam poimenoval groteske. Med njimi je tudi svetopisemska tragedija Azazel in celo tragikomedija Salve Catharina ali Ljubljanski študentje.
Slovensko pripovedništvo je Pregelj obogatil predvsem z romani: Tolminci, Plebanus Joannes, Bogovec Jernej … in z novelami, med katerimi je ena najbolj poznanih Matkova Tina. Ta novela pripoveduje o zaročenki tolminskega puntarja Ivana Gradnika, ki gre gledat usmrtitev svojega zaročenca, a na poti domov rodi otroka in tudi sama umre.
Ob 200-letnici velikega tolminskega punta se je lotil obsežnega kolektivnega romana Tlačani. Delo v nenavadni, mozaični tehniki je najbrž umetniško najboljša obdelava puntarske snovi doslej. Z dodatnim poglavjem Jogri tolminske pravice je delo izšlo pod novim naslovom Tolminci.
Ivan Pregelj je napisal tudi Zgodbe zdravnika Muznika. Anton Muznik je bil pomemben mostarski rojak, zdravnik, ki je med prvimi v Evropi cepil proti črnim kozam.
Most na Soči je bil eno od Pregljevih neuresničenih hrepenenj. Ko je odšel od doma, se je v svoj rojstni kraj vrnil samo še enkrat – že star in bolan. Pač pa je Mostu na Soči in rodni Tolminski postavil nepozaben spomenik v številnih svojih delih.
Na Mostu na Soči ima spominsko ploščo na rojstni hiši in spomenik, ki je eno zadnjih del prezgodaj umrlega slovenskega kiparja Negovana Nemca. Po pisatelju Ivanu Preglju je poimenovano tudi domače kulturno društvo; pravkar pa v kraju v dogovoru s pisateljevo hčerko Bazilijo Pregelj potekajo prizadevanja za otvoritev Pregljeve spominske sobe v prostorih osnovne šole[4].
Vprašanja, ki jih je učenka Jasmina Kobal zastavila v pismu Baziliji Pregelj:
- Ali sta se z Vašim očetom, dr. Ivanom Pregljem, dobro razumela?
- Ali ste ponosni na vašega očeta?
- Ali imate radi njegova dela?
- Ali jih vedno razumete?
- Ali Vas moti, ko Vas novinarji sprašujejo o Vašem očetu, o njegovih skrivnostih?
Odgovor Bazilije Pregelj:
Draga Jasmina!
Mislila sem, da Ti bom poslala odgovore še v letu 1999. Naneslo je drugače. Pošiljam ti jih že v letu 2000. Upam, da jih ne boš dobila prepozno. Odgovarjala sem Ti iskreno, kot sem vedela in znala. Želim Ti, da bi Ti bila ob Tvoji zamisli v pomoč. Želim Ti veliko dobrega v tem letu v vsakem oziru. Sicer ste pa Mostarji kar podjetni in polni domislic.
Opravičujem se, ker oblika moje »tipkarije« ni vzorna. Zelo slabo vidim in bi morala na operacijo, pa še kar odlašam.
Prav lep pozdrav in veliko uspeha in sreče!
P.S.: Lep pozdrav Tvojim profesorjem!
Ad 1.
Mislim, da lahko rečem »da«. Seveda to še ne pomeni, da ne bi bila kdaj pa kdaj drug na drugega nejevoljna, ali pa se ne bi v vsem povsem strinjala. Kot otrok sem očetu večkrat kaj zamerila, ker ga nisem v svoji otroškosti razumela. Kasneje pa sem ga vedno bolj spoštovala, a ohranila pri tem svojo individualnost in samostojno mišljenje.
Ad 2.
Vedno sem občudovala njegovo ustvarjalnost. Njegova tolminska kri mi je bila poroštvo, da mora človek premagati še tako hude težave. Še v otroških letih sem vzljubila njegove Zgodbe zdravnika Muznika. Prebirala sem jih še in še. Morda je prav iz njih padlo vame seme mojega kasnejšega poklica. Zakaj pa je prav ta povest in njeno nadaljevanje tako vplivalo na mene, pa ne vem. Mogoče sva se z očetom prav ob njej v neki točki sešla: oče je trpel zaradi bolezni v njegovi in naši družini in jaz.
Ad 3.
Kaj naj rečem? Rada jih imam. Ne morem pa biti hladen, razumski kritik. Pravijo, da »kri ni voda«. Priznam pa, da mu je kdaj pa kdaj težko slediti, vsaj v nekaterih delih. Sicer pa ekspresionistov ne moreš brati, kot preletiš lahkotno enodnevno beletristiko.
Ad 4.
No, takšne sile pa tudi ni! Res pa so me vprašanja vedno prisilila v razmišljanje. In tako človek marsikaj odkrije, česar se sam prej nisi tako ovedal.
Ad 5.
Tuja zvedavost, pa čeprav raziskovalna, vedno nekoliko moti. Dolžna pa sem bila očetu in vam, mladim, odgovarjati tako, kot mi je mogoče.
Bazilija Pregelj
Ljubljana, 2. 1. 2000
[3] Bazilija Pregelj je umrla leta 2009.
[4] Zaenkrat je odkupljen le večji prostor v pritličju Munihove hiše (rojstna hiša dirigenta Marka Muniha, ki se nahaja tik ob Pregljevi rojstvni hiši) na Mostu na Soči. Prostor je bil leta 2015 namensko odkupljen za ureditev Pregljeve spominske sobe in za prirejanje drugih kulturnih vsebin, in sicer večinoma z občinskim denarjem, nekaj sredstev so prispevali razni donatorji, precej tudi Kulturno društvo Ivana Preglja z izdajo Pregljevega koledarja in organizacijo koncertov Me PZ Zdravko Munih. S prostorom upravlja KS Most na Soči, trenutno so v teku prizadevanja za predvideni vsebini primerno ureditev.
Glej tudi: Ivan Pregelj (Primorci.si)
