Rodil se je 1858. leta na Pečinah. Bil je najstarejši od osmih otrok. Družina je spadala med premožnejše v vasi. Imeli so večjo kmetijo, domače ime za njihov dom pa je bilo »Pri Petru v Kal« in se je ohranilo do danes.
Peter je bil verjetno že kot mlad fant zelo vedoželjen, saj se je po končani zasilni osemletki odločil za nadaljnje šolanje v Gorici, kljub temu da mu je kot prvorojencu pripadala celotna kmetija. Leta 1879 je uspešno končal gimnazijo v Gorici in se odločil za študij prava na Dunaju. 1884. si je pridobil naziv »doktor prava« in še v istem mesecu sprejel svojo prvo službo pri namestništvu v Trstu. Nato je med letoma 1886 in 1892 služboval pri okrajnih glavarstvih v Puli, Poreču, Sežani. Medtem je v Tomaju spoznal svojo bodočo ženo Albino Černe. Izhajala je iz premožne Fabjanove družine. V lasti so imeli večje posestvo, njen oče pa je bil poleg tega tudi stotnik v ameriški vojski.
Peter je bil star 34 let, ko se je leta 1862 poročil s šestnajstletno Albino. Že naslednje leto sta skupaj odšla na Dunaj, kjer si je poiskal novo službo pri ministrstvu za notranje zadeve, Albina in Peter sta na Dunaju ostala štiri leta, nato pa sta se leta 1897 vrnila nazaj v Sežano, kjer je Peter ponovno nastopil svoje staro mesto okrajnega glavarja. Mesto okrajnega sežanskega glavarja je namreč zasedel že leta 1892, pred odhodom na Dunaj.
V času glavarstva v Sežani je Laharnar začel aktivno delovati v političnem in strankarskem življenju Primorske. Bil je velik pristaš Gregorčičeve Slovenske ljudske stranke za Goriško. V delu Goriški Slovenci II je Andrej Gabršček zapisal, da je bil Peter Laharnar »nadarjen mož, izrazito naroden in za Kras jako zaslužen«. Oblasti v Trstu pa se niso strinjale z njegovo politično aktivnostjo. Prav zaradi tega je bil najbrž leta 1901 premeščen na drugo delovno mesto daleč v Černovice v Bukovini (takrat se je tako imenovala današnja Ukrajina). Tako daleč stran od svoje domovine je ostal celih enajst let. Ta njegova premestitev je bila sicer korak naprej v njegovi karieri, imenovali so ga namreč za cesarsko kraljevega vladnega svetnika. Kljub vsemu temu se z njegovim položajem niso strinjali niti njegovi primorski prijatelji in somišljeniki niti on sam.
Kljub temu da je Peter Laharnar bival tako daleč od svoje domovine, je vsa leta gojil tesne stike s Kraševci in ostalimi Primorci, ki mu za njegovo skrb in naklonjenost nikoli niso ostali dolžni. V nekaterih občinah sežanskega okraja, v katerem je pred odhodom v tujino deloval in služboval (Veliki Repen, Mavhinje), so ga imenovali za častnega člana. V rojstnem kraju pa so ga domačini s Pečin ob redkih obiskih pozdravili z zvonjenjem velikih cerkvenih zvonov. S tem so se mu zahvalili za denarno pomoč, ki jo je kot član Cerkvenega stavbnega in olepševalnega društva na Pečinah prispeval za obnovo domače cerkve.
Peter Laharnar je svoj rojstni kraj obiskoval posebej pogosto med letoma 1909 in 1920, ko je mlajšima bratoma Francu in Jožefu pomagal reševati finančne težave in stalna medsebojna nesoglasja. Za gospodarja na kmetiji Pri Petru v Kal je bil najprej določen Franc. Ko pa mu je leta 1909 umrla žena in je začel tudi sam bolehati, poleg tega pa se je še močno zadolžil, se je vrnil domov mlajši Jožef s svojimi otroki. Naslednje leto so domačijo, ki se je ob znatni finančni pomoči Petra Laharnarja počasi izkopala iz dolgov, prepisali na Jožefa, ki je na njej gospodaril do svoje smrti. Med bratoma, ki sta živela doma, je prihajalo v tem času do velikih nesoglasij. Za razsodnika in pomočnika sta tako eden kot drugi klicala na pomoč starejšega brata Petra, ki jima je kljub oddaljenosti neprestano pomagal. Razsodništvo in prevelika radodarnost pa sta mu z leti nakopala le jezo in obtožbe novega gospodarja Jožefa in tako je po letu 1920 z domačo družino in sorodniki razočaran pretrgal vse stike.
Leta 1913 se je Peter Laharnar tretjič pojavil kot volilni kandidat. Ponovno ga je predlagala Slovenska ljudska stranka, tokrat v goriški deželni zbor. Zaradi razkola v stranki je predlagano kandidaturo ponovno odklonil in se tako popolnoma umaknil iz političnega življenja. V času zadnjih volitev je, čeprav že upokojen, še vedno delal kot dvorni svetnik na Dunaju.
Ob začetku vojne pa je z delom dokončno prenehal in se vrnil v Tomaj, kjer je do leta 1924 živel skupaj z ženo Albino. Otrok v zakonu nista imela. Tomajski župnik se je Petra spominjal kot prijaznega človeka, ki se je s cigaro v roki sprehajal po tomajskih gmajnah in kramljal z domačini. Leta 1924 sta se Albina in Peter ločila. Peter je odšel živet kot podnajemnik v gostilno pri Ravbarjevih v Dutovlje, kjer je oktobra 1932 tudi umrl. Malo pred smrtjo sta se z bivšo ženo ponovno pobotala, skupaj pa nista več živela. Albina je moža preživela za 22 let in je pokopana v družinski grobnici v Tomaju.
Glej tudi: Peter Laharnar (Primorci.si)
