Kalchberg nam uvodoma pove nekaj tudi o nastanku gradu Jama. Njegov prvi lastnik je bil baje vojščak frankovskega cesarja Karla Velikega. Ob osvajanju naših krajev si je podredil del okoliških kmetov, svoje oporišče pa si je uredil v skalni votlini v današnji Predjami. Imenoval ga je Lueg, po staronemški besedi »lugen«, kar naj bi pomenilo gledati oziroma opazovati.
Njegovi kasnejši gradiščani so zato postali Luegerji. Pripadniki rodu se med seboj niso kaj prida družili, so pa zelo spoštovali družinsko tradicijo. Moški so bili vsi po vrsti vzkipljive narave. Bili so izjemno občutljivi za osebno čast in so hitro segli po orožju. Vse svoje gradove so imenovali Lueg, rodbinsko hišo v Gradcu pa Luegheck. Njihovi gradovi so po vrsti stali v divjini, eden na Tirolskem, eden v soteski reke Mure na avstrijskem Štajerskem, dva pa na Kranjskem. Drugi slovenski Lueg je bil postavljen nad izvirom reke Temenice pri vasi Prečna v okolici Novega mesta. Domačini so mu rekli Luknja, da je bil last Erazma, pa potrjujejo dokumenti iz 15. stoletja. Kalchberg imenuje stavbo Spodnji Lueg. Podobnosti z gradom v Predjami so naravnost neverjetne. Ozka rečna soteska, za gradom visoke skalne stene s spodmoli in podzemeljskimi jamami. Vse proč od naseljenih krajev.
Kje je Erazem preživljal svoje otroštvo, ni znano. Kasneje je večino svojega časa prebil v Gradcu, v Jami pa je gospodarila njegova soproga. Ali Katarina pl. Ungnad ali Barbara Črnomaljska? Ali morda celo obe, ena za drugo. Gotovo pa je, da med zakoncema ni bilo kakšne posebne ljubezni. Erazem se je poročil le zaradi nadaljevanja rodu. Njegovi pravi prijatelji so bili vojaki. Na nekatere izmed svojih bojnih tovarišev je bil celo pretirano navezan. Posebej še na cesarskega vojskovodjo, Vipavca Andreja Baumkircherja. Prav Andrej ga je naučil bojnih veščin, spodbudil njegovo bojaželjnost, mu pomagal do čina stotnika v cesarski gardi, na koncu pa nehote povzročil tudi njegov konec. Ambiciozni Baumkircher se je namreč s Friderikom III. sprl zaradi neporavnanih dolgov, se mu s svojimi vojaki uprl in prizadejal več krvavih porazov. Slednji se je zato zatekel k diplomaciji. Andreja je povabil v Gradec na pogajanja. Ko se je ta odzval, so ga nemudoma aretirali in še istega dne brez sodbe obglavili. Erazem je bil ob njegovi smrti neizmerno prizadet. Da cesar ne drži besede, je javno razglašal in celo zahteval njegov odstop. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če Frideriku III. ne bi tako primanjkovalo dobrih vojakov. Na koncu so Erazma utišali in vse je bilo v redu do cesarjeve poti v bavarski Frankfurt, kjer naj bi se mu poklonilo nemško plemstvo. Erazem je z njim potoval kot vodja telesne straže, med spremljevalci pa je bil tudi cesarjev bratranec, maršal Pappenheim. Naneslo pa je, da so na eni od gostilniških zabav spregovorili tudi o umrlem Baumkircherju. Vsi spoštljivo, razen Pappenheima. Erazem je zahteval, naj prekliče žaljive besede o njem, nato pa ga izzval na dvoboj. Po pričanju očividcev je maršalu odletela glava, še prej kot mu je uspelo do kraja potegniti meč iz nožnice, Erazma pa so še isto noč aretirali. Šlo je za cesarjevega sorodnika pa tudi dvoboji so bili tedaj po cesarjevem ukazu prepovedani.
Kalchberg zatem slikovito opiše dogajanje na frankfurtskem sodišču. Za mizo, pokrito s črnim prtom, je sedelo dvanajst črno oblečenih mož. Na vprašanje po imenu, poreklu in statusu je Erazem zviška odgovoril: »Vsak v cesarstvu pozna moje ime. Tudi vi ga poznate! Pojdite raje k stvari!« Ko ga je predsednik obtožil umora, je pojasnil: »Uboj seveda priznam, a ne kot zahrbtno dejanje, pač pa kot posledico dvoboja. Norčeval se je iz časti mojega umrlega prijatelja in besed ni hotel preklicati. Po viteških pravilih to zahteva kazen z mečem!« »Zakaj pa zaradi razžalitve niste iskali zadoščenja pri sodišču?« »Kaj, naj z ranami pokrit vojak išče pravico pri junakih gosjega peresa? Naj bosta njegova čast in pravica odvisna od sojenja, ki je prej podobno marionetni igri kot pravičnosti. Gorje deželi, ko bo naše plemstvo padlo tako nizko!« Sodniška sodba je bila potem hitra in standardna. Erazma naj bi po treh dneh obglavili. Da ne bi bilo treba odločati o pomilostitvi, je cesar nemudoma odpotoval iz mesta. Zadeva pa ni bila po volji dvornemu mojstru Viljemu pl. Bärnecku. Vedno je skušal storiti vse, da bi ostala cesarjeva oseba neomadeževana. Na večer pred usmrtitvijo se je zato v zaporu pojavil oblečen v meniha, namešal stražarjem v pijačo uspavala in tako obsojencu zadnji trenutek omogočil pobeg. Erazem je potem po večtedenski ježi prestopil kranjske deželne meje in se zatekel v svoj jamski grad pri Postojni. Tu se ga je razveselila druščina njegovih odsluženih bojnih tovarišev, ki so za majhno rento skrbeli za njegovo tamkajšnjo posest. Tretjega dne si je vitez že toliko opomogel, da se je preoblečen v kmeta z enim od hlapcev odpravil na Spodnji Lueg. Računal je, da bo od oskrbnika lahko dobil nekaj denarja, a je v bližini gradu zadel na svojega nekdanjega vzgojitelja in zvedel, da so vse njegove posesti zaplenjene, v gradu pa da so cesarski vojaki. Da ni bil vitez že tukaj ob glavo, je bila zanj čista sreča. Ostal je sicer živ, sredstva za preživetje pa si je moral zagotavljati z nasiljem. Tako se je rodila legenda o roparskemu vitezu.
