Erazmovo zgodbo je v taki obliki zapisal naš Janez Vajkard Valvasor. Drugi zgodovinarji se z njim doslej niso dosti ukvarjali. Z gradom že, zelo malo pa z njegovim življenjem. Podatki o njem so zato zelo protislovni. Po nekaterih virih je bil neporočen in zadnji svojega rodu, po drugih je imel tri sinove, po tretjih samo eno hčerko. Prav tako ni zanesljivih podatkov, kdaj in kje je bil rojen, kako je odraščal, na kakšen način se je prikupil avstrijskemu dvoru in kako je zaslovel.
Cesarju Frideriku III. se je menda zameril zaradi uboja njegovega bratranca, dvornega maršala Pappenheima, ali zaradi telesnega obračuna z cesarskim namestnikom Krištofom pl. Theinom v Ljubljani, pred pobegom pa je bil zaprt v Frankfurtu ali v Ljubljani. Na ljubljanskem gradu nam zato brez slabe vesti pokažejo njegovo ječo, enega od stolpov pa so poimenovali za Erazmov stolp. O vitezu Erazmu tako lahko namesto zgodovinskih razprav prebiramo predvsem romantične zgodbe. Nekatere so povzeli celo resni zgodovinski časniki. Ena najbolj znanih takih pripovedi je bila objavljena leta 1814 v 22. in 23. številki avstrijske zgodovinske revije Archiv für Geographie, Histoire, Staats- und Kriegs-Kunst, pod katero se je podpisal Jochann N. Kalchberg. Slovenski pisatelj Fran Malovašič jo je leta 1845 uporabil kot osnovo za svoj roman Erazem iz Jame. Takoj po izidu je postal uspešnica in je doživel kar pet ponatisov. Kalchbergov članek v priredbi Franca Sartorija je ob koncu 19. stoletja nekajkrat natisnil tudi postojnski tiskar Rihard Šeber v svoji knjižici Felsenschloss Lueg und Erasmus Lueger.
