Začetki čitalnic so bila bralna društva. Bralna društva, ponekod imenovane tudi bralne družbe so se začela pojavljati v letih 1848-1849. Njihov prvi in poglavitni namen je bil, da se člani naučijo slovenščine in drugih slovanskih jezikov, da se goji in širi slovenska narodna zavest. Naročeni so bili na različne časopise in imeli so knjižnico. Vendar pa ta društva niso bila namenjena vsemu ljudstvu, ampak predvsem mestni oziroma trški inteligenci (Uršič, 1999, str. 70).
Za najpomembnejše pobudnike čitalniškega gibanja štejemo staroslovence. Predstavljal jih je dr. Bleiweis s svojim krogom »prvakov«, njegova najpomembnejša sodelavca pa sta bila dr. Toman in dr. Costa (Uršič, 1999, str. 70).
Za čitalnice po vzoru hrvaških »čitaonic« se je najprej navdušil dr. Janez Bleiweis, vodilni slovenski politik. Končna spodbuda je prišla od stalnega dopisnika iz Zagreba, našega domačina Savinjčana Ferda Kočevarja – Žavčanina, ki je napisal serijo člankov z naslovom Slovenske narodne potrebe (Uršič, 1999, str. 70).
Čitalnice so skušale povezati Slovence in jim vzbuditi občutek narodne pripadnosti. Njihov temeljni namen je bil oblikovati in omikati slovensko besedo in petje, kar je bil privlačen in zanimiv cilj tudi za nižje plasti slovenskega naroda. Na Slovenskem so čitalnice nastajale zlasti v mestih, trgih in manjših upravnih središčih. V njih se je zbiralo domače meščanstvo in narodno zavedna inteligenca. Kasneje so jih začeli ustanavljati tudi v manjših krajih. Poleg podeželskih veljakov so vključevale tudi kmete (Uršič, 1999, str. 70).
V čitalnicah so budili in utrjevali narodno zavest ter pospeševali uporabo slovenskega jezika. Zanimanje so ustvarjali s čim bolj razgibanim društvenim delovanjem, s poudarkom na kulturnem in družabnem življenju ter narodno-političnem prebujanju. Spoznavali so literarna, glasbena in gledališka dela, zgodovino, razpravljali so tudi o političnih vprašanjih, čeprav so v svojih pravilih izrecno izključili politiko. Vendar je bil najpomembnejši namen čitalniških prireditev narodno prebujanje (Uršič, 1999, str. 70).
Niso pozabili tudi na »razgovarjanje o vseh prikaznih na polju narodnega napredka« in »proslavljanje za slovensko književnost zaslužnih mož«. Čitalnice so delovale kot centri kulturno-prosvetnega dela saj so pod njihovim okriljem zaživeli pevski zbori, pevske šole in godbe, knjižnice, gledališke skupine. Tako je slovenski narod dobil potrebni zagon za razširjanje čitalniških okvirov in začel organizirati tabore ter politična društva (Uršič, 1999, str. 71).
