»Ud društvu zamore biti vsak, kogar postava od 15. 11. 1867 dopušča …« in »ki je polnoleten ali vsaj samovlasten«. Člane so razdelili na »samce, kteri žele samo za svojo osebo pristopiti in ude, ki pristopijo s svojo rodbino«. Ženske se kot samostojne članice ne morejo včlaniti, to lahko storijo le prek zakonskega partnerja (Uršič, 1999, str. 71).
Pravice članov so: »Vsak družbenik ima pravico:
a) v zbornico zahajati, časopise in knjige citati, ter se drugače v njej kratkočasiti, zmiraj pa se mora moško obnašati,
b) vsih veselic udeležvati se in sme k tistim tudi svojo rodbino pripeljati,
c) podajati odboru nasvete o društvenih razmerah,
d) vsak sme zunanje poštene može v čitalnico pripeljati,
e) po določenem redu prejemati knjige za domačo rabo.« (Uršič, 1999, str. 71)
Vpis je potekal takole: »Kdor želi pristopiti v društvo, se naj osebno ali pismeno oglasi pri predsedniku. Predsednik naznani to društvenemu odboru, kteri sklepa po večini glasov, se naj oglasnik za društvenega uda sprejme ali ne; vendar pa odbor ni nikomur odgovoren za svojo odločbo.« Z vstopom se je član »zavezal redno plačevati mesečnino celo leto, zato da bode moglo društvo životariti«. Poleg tega so lahko prišli na vsak občni zbor, volili odbor in sodelovali v razpravah, ki so zadevale društvo. Število članov je nihalo in se spreminjalo. Osnovni razlog za to ni bil samo pritisk nemške vlade, temveč predanost njenih članov (Uršič, 1999, str. 71).
Čeprav naj bi čitalnica s svojo aktivnostjo spodbujala ves slovenski narod, se je kmalu izkazalo, da je namenjena meščanom in inteligenci. V čitalnicah so največkrat zastopani ti poklici: odvetniki, sodniki, notarji, uradniki (sodnijski, odvetniški, posojilniški, davčni), duhovniki, zdravniki, inženirji, profesorji, učitelji, časnikarji, posestniki, višji sloj obrtnikov (Uršič, 1999, str. 72).
Dejavnost čitalnic je bila odvisna predvsem od njenega vodstva: od njegove sposobnosti, zavzetosti, predanosti in politične usmerjenosti. Za predsednike so v začetku čitalniškega gibanja največkrat volili prve pobudnike za ustanovitev čitalnic, od osemdesetih let 19. stoletja pa tudi može, ki so imeli pomembno vlogo v mestni ali državni politiki (Uršič, 1999, str. 72).
Vodstvo čitalnice so člani volili vsako leto. To vodstvo je bilo sestavljeno iz predsednika, tajnika, blagajnika in članov odbora ter knjižničarja in pevovodje. Po izobrazbi oziroma statusu so bili to navadno župani, posestniki, sodni uradniki, odvetniki, učitelji, profesorji, duhovniki, trgovci, pisatelji, pesniki, politiki. V pravilniku so bile vedno opisane njihove naloge. Predsednik »vodi društvo po pravilih, sklicuje zbore, skrbi za red, zastopa društvo v zunanjih zadevah, ravna zmirom po odborovem nasvetu in mora izvrševati vse sklepe odbora«. Tajnik »je društveni pisar in podpisava s predsednikom vred društvena pisma«. Blagajnik »ali denarničar spremlja vse dohodke … odgovoren za društveno premoženje«. Knjižničar »mora skrbeti, da se knjige ne izgube, vselej zapisati, komu da je to ali uno knjigo izposodil, da ve potem je li bravec knjigo kaj poškodoval ali ne. On je odgovoren za izposojene knjige« (Uršič, 1999, str. 72).
V čitalnicah so člani »pridno se zbirali, pretresali to ali uno reč in mnenje, se pogovarjali o znanstvenih, zgodovinskih, jezikoslovnih in drugih narodnih, se ve da ne političnih zadevah in predmetih, pevali, igrali ali drugače kratkočasili se …«. Čitalniške prireditve so bile organizirane le za člane čitalnice, vendar so ti s seboj na prireditve ali v samo čitalnico lahko pripeljali tudi ljudi, ki niso živeli v kraju, kjer je delovala čitalnica. Čitalniške prireditve oziroma njeni programi pa so imeli dvojno nalogo. Bili naj bi izobraževalni oziroma, kot so to nalogo označili v pravilniku, »podučevni in koristni« ter razvedrilni oziroma »ugodni in prijetni« (Uršič, 1999, str. 73).
Najbolj slovesno so organizirali odprtje čitalnic. Čitalniške prostore so okrasili z zastavami, cvetjem, sestavili so poseben kulturni program, godba je igrala slovenske budnice, ljudje so vpili »živio« in »slava jim«, obiskovalci pa so bili iz bližnje in daljne okolice (Uršič, 1999, str. 73).
Čitalniške prireditve so se delile po pomembnosti:
– Najbolj obiskane so bile »velike besede«, ki so zajemale govore, solistično in zborovsko petje, recitacije, igranje in gledališke nastope.
– »Male besede« so bile skromnejše.
– Predavanjem so bile namenjene prireditve, ki so imela različna imena, na primer v mariborski čitalnici »jour fixi«
– Zabavno naravo so imele tombole, šaljive loterije, veselice, veliki in mali plesi, maškarade, silvestrovanja, pevske vaje in izleti v okolico. Najraje in največkrat so priredili veselice, ki so imele različna imena: bal, venček, tihi večer, ples, ples s srečkanjem (Uršič, 1999, str. 73).
Čitalničarji so navadno potrebovali dva prostora. Večjega so uporabljali kot dvorano za družabne prireditve. V njej so lahko tudi kartali, igrali domino, streljali v tarčo in proti koncu stoletja igrali šah. V manjšem prostoru so bili spravljeni časniki, časopisi, revije, knjige, to je bila »bralnica« (Uršič, 1999, str. 73).
Največkrat so prostore najeli pri narodno-zavednih gostilničarjih, da so imeli pri roki tudi hrano in pijačo. Ker je bila čitalnica središče slovenskega dogajanja, so v čitalniških prostorih potekali sestanki, pogovori, shodi, zborovanja in skupščine slovenskih združenj in ustanov, ki so delovale v kraju. »Besede« so prirejali ob praznovanju državnih praznikov (na primer cesarjev rojstni dan), ob obletnicah smrti ali rojstva različnih slovenskih velikanov (na primer Jenka, posebno bogate programe pa so prirejali v spomin Vodniku in Prešernu), ob ustanovitvi čitalnice in njenih kasnejših obletnicah, ob praznovanju novega leta, pusta, ob martinovanju, v dobrodelne namene (pomoč revnim dijakom, ob naravnih katastrofah)(Uršič, 1999, str. 73).
Poleg kulturnih dejavnosti so čitalnice prirejale tudi politične manifestacije, čeprav je bilo v pravilniku določeno, da se ne bodo vpletale v politične zadeve. Politične manifestacije so bile dodatna dejavnost čitalnic v devetdesetih letih 19. stoletja, saj prej za to ni bilo možnosti. Kot govorniki so nastopali priznani slovenski politiki in voditelji čitalnic (Uršič, 1999, str. 76)
