Ulico na Hudinji so poimenovali po Antonu Bezenšku, stenografu, rojenem 15. aprila 1854 v Bukovju pri Stranicah.
Po končanem osnovnem šolanju je Anton Bezenšek obiskoval celjsko gimnazijo, maturiral pa leta 1874 v Zagrebu, kjer je tudi nadaljeval šolanje, in sicer slavistiko in klasično filologijo na tamkajšnji filozofski fakulteti. Leta 1876 se je preselil v Prago, opravil izpit iz stenografije, nato pa se vrnil v Zagreb, kjer je v zagrebškem saboru tri leta opravljal delo stenografa. Leta 1879 se je preselil v Sofijo, postal ravnatelj stenografske pisarne pri bolgarskem Narodnem sobranju (parlamentu) in opravljal tudi delo gimnazijskega profesorja; od leta 1884 v Plovdivu, po letu 1905 pa v Sofiji, kjer je bil tudi univerzitetni docent.
Čeprav se je Anton Bezenšek že kot dijak poskusil tudi v publicistiki, ima največjo težo njegov prispevek na področju stenografije. Trudil se je da bi Gabelsbergerjev stenografski sistem in češko stenografijo prilagodil za južnoslovanske narode in Ruse. V ta namen je izdajal Jugoslovanski stenograf, ki je izšel v različnih mestih v sedmih nadaljevanjih; v letih 1876/78 v Zagrebu, 1879/80 v Sofiji in 1895/96 v Celju.
Vsa leta je ohranjal stike z domovino. Slovenski javnosti je stalno poročal o političnih, šolskih in kulturnih razmerah, svoje prispevke pa objavljal v skoraj vseh vidnejših slovenskih časnikih tistega časa: Slovenskem narodu, Slovencu, Slovanu, Kresu, Ljubljanskem zvonu itd. Izpod njegovega peresa sta izšli tudi dve monografski deli. Leta 1897 je v Celovcu izdal knjigo z naslovom Bolgarija in Srbija, v letu izbruha prve svetovne vojne (1914) pa še Bolgarsko slovnico in čitanko s slovensko-bolgarskimi razgovori, ki ji je priložil pet tablic s cirilico.
Za svoje delo je prejel vrsto priznanj. Med njimi je gotovo najpomembnejše priznanje, ki so mu ga leta 1890 podelili Francozi: zlata palma častnika francoske akademije. V zgodovino se je zapisal kot izvrstnega stenografa, saj se je njegov stenografski sistem ohranil vrsto let. Za stalno sicer le v Bolgariji, pri nas pa ga je z leti nadomestil sistem stenografa Franca Novaka, ki ga je razvil v prvih dveh desetletjih 20. stoletja. Bezenšek je umrl 11. decembra 1915 v Sofiji, pokopan pa je v Beogradu.
Čeprav se je Anton Bezenšek že kot dijak poskusil tudi v publicistiki, ima največjo težo njegov prispevek na področju stenografije. Trudil se je da bi Gabelsbergerjev stenografski sistem in češko stenografijo prilagodil za južnoslovanske narode in Ruse. V ta namen je izdajal Jugoslovanski stenograf, ki je izšel v različnih mestih v sedmih nadaljevanjih; v letih 1876/78 v Zagrebu, 1879/80 v Sofiji in 1895/96 v Celju.
Vsa leta je ohranjal stike z domovino. Slovenski javnosti je stalno poročal o političnih, šolskih in kulturnih razmerah, svoje prispevke pa objavljal v skoraj vseh vidnejših slovenskih časnikih tistega časa: Slovenskem narodu, Slovencu, Slovanu, Kresu, Ljubljanskem zvonu itd. Izpod njegovega peresa sta izšli tudi dve monografski deli. Leta 1897 je v Celovcu izdal knjigo z naslovom Bolgarija in Srbija, v letu izbruha prve svetovne vojne (1914) pa še Bolgarsko slovnico in čitanko s slovensko-bolgarskimi razgovori, ki ji je priložil pet tablic s cirilico.
Za svoje delo je prejel vrsto priznanj. Med njimi je gotovo najpomembnejše priznanje, ki so mu ga leta 1890 podelili Francozi: zlata palma častnika francoske akademije. V zgodovino se je zapisal kot izvrstnega stenografa, saj se je njegov stenografski sistem ohranil vrsto let. Za stalno sicer le v Bolgariji, pri nas pa ga je z leti nadomestil sistem stenografa Franca Novaka, ki ga je razvil v prvih dveh desetletjih 20. stoletja. Bezenšek je umrl 11. decembra 1915 v Sofiji, pokopan pa je v Beogradu.
